Razumem možaka. Zdaj bi me lahko zaneslo v katero izmed fraz o tem, kako se je treba vrniti k sebi in k naravi, vendar se bom temu skušal izogniti. Čeprav bom na koncu povedal prav to, le z drugega konca. V kolikor seveda to uspe. Velja poskusiti.
Z vso resnostjo trdim, da smo kot družba nevarno zboleli. Resničnim stvarem smo dali napačna imena, za čustveno mešanico v naših prsih imamo simbolčke in, seveda, nikakor o tem ne govorimo. Ker se ne spodobi. Za primer vam dam pojmovanje oddiha. Opazujem takole ljudi, ki so sneli svoje poslovne obleke in zdaj capljajo v kopalkah po obali. Na videz sproščeni, v resnici z istimi navadami – neučakani in živčni. Tamle se mulc pritožuje, ker v lokalu ne vleče brezžični internet, nekaj metrov od njega se je ponirek pognal v globino po svoj zalogaj, vendar dečko tega ni videl. Nestrpni očka priganja družino, trka po svoji ročni uri, ker mu dnevni urnik razpada. Zamuja namreč na uro supanja, je pa zato zgrešil trenutek, ko se je sončni žarek ujel v lase njegove žene in jo naredil tako lepo. Škoda, obema je spolzela med prsti drobna človeška izkušnja, ki se težko vrne. Hitimo in nič ne vidimo, slišimo, okušamo … Preveč zavzeti le s seboj.
Nočem biti več bolan mestni škric, ki se le žene za barvitimi evrskimi papirčki.
Nobena skrivnost ni, da sem letos sebi naredil veliko veselje in obudil malo zaspano dejavnost potapljanja v tišino velike modrine. Tam doli je vse lepo in prav. Le radovedne pirke in bojeviti glavači gledajo to čudno bitje z masko, ki je prišlo na obisk v njihov svet. In iz luknje kuka ugor, ves črn in kačast, da naredi veselje temu človečku. Letos sem hvaležen našemu čudovitemu Piranu in kolegom potapljačem, ker so mi pokazali tako enostavno pot k sebi nazaj, da je že kar smešno. Kak duhovni mag bi temu rekel zen, lahko pa smo skromni in samo ugotovimo, da je to življenje v vsej svoji lepoti in preprostosti. Nočem biti več bolan mestni škric, ki se le žene za barvitimi evrskimi papirčki, ugledom in prepoznavnostjo. Vse je minljivo in mi še najbolj od vsega.
Vračamo se nazaj v naš znani ritem. Ali smo lahko vsaj toliko modri, da izkušnjo z našega dopusta res prestavimo v ta naša mestna življenja? Ali pa bo učinek zbledel že drugi dan, podobno kot sončna obarvanost kože. Ali bomo počitniško ogrlico s školjko osramočeni hitro pospravili v kak predal in se mučili celo leto? V tem primeru smo po moje zgrešili cel smisel naše nove izkušnje in zgolj zapravljali svoj denar in čas. Škoda je! Mogoče bi lahko košček tega morja nosili s seboj celo leto, in ko bi začutili, da nas napada mestna bolezen, obudili spomin in celo za kak dan ušli v kraje našega miru.
V rokah sem imel knjigo v začetku omenjenega spoštovanega slovenskega pisatelja. Na več mestih je stalo, da si mora človek vzeti dovolj časa za uživanje v morju. Da se nič ne mudi. Samo dodal bi, da to velja tudi, kadar govorimo o nas samih. Tudi za sebe si je treba vzeti dovolj časa v tem ponorelem svetu. Drugače se lahko izgubimo in zdivjamo nekam, kjer nas nihče več ne najde. Stari morski volk Mate prekleto dobro ve, kaj piše. Skušajmo razumeti, da usodno ne zbolimo.
