Novice Svet24

Anka Senčar še vedno velja za najuspešnejšo slovensko in jugoslovansko manekenko vseh časov, njenemu prestolu se nobena domača lepotica niti približala še ni. Toda vse od oktobra se Anka pobira po hudi možganski kapi. 

Odkar se je iz Hurgade, kjer jo je bolezen doletela, vrnila v Slovenijo, dneve in noči preživlja v postelji in na vozičku. Le malokdo si lahko popolnoma predstavlja, kaj to pomeni za človeka, kot je Anka. Za nekoga, ki v življenju, če malce karikiramo, ni veliko niti sedel, ampak je bil ves čas v pogonu. Najprej kot vrhunska manekenka, nato kot popotnica in pisateljica. Zdaj je prikovana zaradi leve strani telesa, ki je utrpela posledice kapi.

svbet24

Motor Harley Davidson

Svojega stanja se popolnoma zaveda, kljub mučnosti in močno oteženemu življenju pa je njena puška zelo daleč od koruze. Kot tudi pri zdravih ljudeh tudi pri njej pride dan, ko je brezvoljna, slabega počutja, slabe volje, nenaspana, utrujena. A vzrok za to ni ne bolezen, ne zdravila, ne zdravniki, celo bolečine ne, ampak predvsem postelja. Voziček ji še nekako gre, postelja pa nikakor.

Kljub temu se ne preda, ampak pogosto ustreli kakšno takšno, da tudi vsega vajeno osebje v domu starejših, prijatelji in družina debelo pogledajo. Kot denimo takrat, ko je s smrtno resnim obrazom, v sebi pa ji je šlo na smeh, povsem mirno vprašala, ali bi ji na voziček lahko montirali motor legendarne znamke Harley Davidson. »Če že ne morem hoditi, bi lahko pritisnila vsaj na plin, kot sem vajena, mar ne? Tole je vse prepočasi,« nedolžno pravi v neomajni volji in življenjski sli. Da se zna pošaliti, ji pride nadvse prav. V položaju, v kakršnem je, namreč ni nič rožnatega.

Okreva počasi in najbolj od vsega se vlečeta čas in negotovost. Ko ne veš, kaj te čaka, kako se bo razpletlo. Skoraj vsakodnevno ima terapije, v postelji za razgibavanje poskrbi tudi sama. »K sreči večinoma spim v redu, čeprav pridejo tudi noči, ko ne gre. Takrat se čas še posebej vleče, kot bi kazalca šla v nasprotno smer. Vendar se ne dam. Čeprav imam slabe dni, imam tudi še veliko optimizma,« doda.

Prijatelji

V takšnem stanju vsakdo rad vidi, da pridejo prijatelji. Človek, kot je Anka, ki se je gibala med ljudmi po vsem svetu in je bila povsod jedro družbe, pa sploh. Zato je vesela obiskov in imajo se o čem pogovarjati. »Redno prihajajo hčerka, zet in vnuk ter brat s svakinjo. In prijatelji. Za obiske pa res nisem nikoli brez moči in utrujena, ne glede na to, kakšen dan ali noč je za menoj. Tudi vaje na fizioterapiji me ne utrudijo,« pomežikne.

Čeprav na vozičku ali v postelji, si Anko še vedno težko predstavljamo drugače kot legendarno manekenko. Videla je ves svet. V aktivnih modnih letih in pozneje kot popotnica. Krepko bi morala napeti možgane, ali na katerem koncu sveta še ni bila. Za njo sta tudi dve knjigi. Avtobiografija To sem jaz, jaz sem Anka, ki je ob izidu pred leti dvignila neznansko veliko prahu in bila v trenutku razprodana, ter knjiga o več letih bivanja v Južni Afriki z naslovom Ankina moja Afrika.

Osnutek tretje se že več kot deset let valja v računalniku in zdaj, glede na njeno stanje, brez pomoči pri tipkanju verjetno ne bo ugledala luči sveta. Mediji jo še vedno obletavamo, saj ima vselej kaj povedati. In na večno, njej postavljeno ponavljajoče se vprašanje, ali ji je česa v življenju žal, še vedno odgovarja enako. »Ničesar. Če bi imela možnost, bi vse ponovila. Edino več časa bi bila s hčerko, ko je bila majhna. Sem delala tudi napake? Seveda! Kdo jih pa ne? Vendar sem po značaju preveč trmasta, da bi, če bi imela še enkrat možnost, naredila kaj drugače. Sem pa zato, če je to protiutež, vedno bila jaz. Nihče me ni spremenil. Ne čas, ne življenje, ne moji možje ali partnerji,« pravi.

Anka Senčar, manekenka 

"Tretje knjige kljub volji verjetno ne bom mogla dokončati sama in brez pomoči."

Spominov ima za malo morje. »Vsega se sploh ne spomnim več. Pa ne zato, ker bi bila že tako v letih, ampak ker je preprosto preveč stvari. Kdo od starih prijateljev, družine ali kolegov, s katerimi smo delali, mi kdaj omeni kaj, ob čemer se česa spomnim,« pravi. Najrajši ima obiske, teh je najbolj vesela. Po telefonu se veliko pogovarja, a v živo je v živo. Takrat, ko ni obiskov, klepeta z osebjem in negovalkami. »Prijazni so z menoj in vesela sem, da se razumemo,« pove.

Na tekočem

Čeprav je s svojim načinom življenja in stališči poskrbela za marsikakšen škandalček ali neodobravanje ljudi, jo danes mnogi spoštujejo tudi zaradi prostodušnih in poštenih stališč, ki jih od ženske njenega kova in prepoznavnosti ne bi pričakovali. Že davno se je namreč odločila, da se bo starala kot vsi ljudje. Nikoli ni šla na noben lepotni poseg, kaj je botoks, sploh ne ve povsem natančno, ne hodi h kozmetičarki.

Osebni arhiv

»Leta se nikoli ne pričakajo s fanfarami, ampak čas žal ne obide nikogar in tudi ustaviti se ga žal ne da. Sicer pa, koga bi lahko goljufala? Narave prav gotovo ne, pa tudi ljudje znajo pomisliti in izračunati, koliko let imaš,« doda. Po kapi se ji je poslabšal tudi vid, zato nosi očala in jih sprejema kot nekaj samoumevnega. Si pa še vedno v lase nadene trak ali kakšno rožo, brez katere si je ne predstavljamo.

Kljub stanju, ki je posledica kapi, tudi v postelji ali na vozičku poskuša biti z vsem čim bolj na tekočem. Gleda televizijo in spremlja poročila, zadnje dni je končno spet tudi na spletu in računalniku. »Kolikor pač lahko in kolikor zdržim. Težko je samo z eno roko, pa tudi občutek za miško je malce okorel, saj sem iz vaje in ga moram spet dobiti. Drugače pa sem ter tja pogledam na facebook in v elektronsko pošto, malce pobrskam po googlu, še raje pa igram karte ali katero drugo igro,« pove.

Iz Egipta, kjer je nazadnje živela skoraj deset let, najbolj pogreša mucka in svojega džipa. Mucka so vzeli prijatelji, avto pa jo čaka, čeprav se zaveda, da v Egipt ne bo več šla. »Ko bo naslednjič nekdo prišel iz Hurgade, bi rada, da mi med drugim prinese moje teniške pokale. Za dodatno spodbudo. Da če ne bom več mogla teči ali normalno hoditi, bom vsaj dirjala z vozičkom.«