Evelina je dobila močnejši epileptični napad in treba je bilo poiskati vzroke zanj. »Po petih letih še vedno nimava točne diagnoze. Za epilepsijo prejema zdravila, sicer pa vemo le, da ima globalni razvojni zaostanek,« pripoveduje Dolores.
Dolores je kot ostale mamice z otroki s posebnimi potrebami kljub vsem tegobam izredno pozitivna.
Zaradi zaostanka v razvoju je komunikacija z Evelino otežena. Z njo se sporazumevajo z različnimi slogi, bližjimi njenemu načinu izražanja. »Rdeči križ nama omogoča, da v enkrat tedensko hodiva na therasuit terapije. Želeli bi obiskovati tudi terapije s konji, a je za to potreben velik finančni zalogaj, zato ne pride v poštev. Po drugi strani je tudi ne morem voziti v Celje, saj zaradi moje slabovidnosti nikoli nisem imela možnosti opravljati izpita za avto. Zato sem seveda dokaj omejena pri gibanju naokoli,« doda Dolores.
Samostojna hoja
Vse nevrofizioterapije so Evelino pripeljale do tega, da samostojno sedi in ob opori vstane. »Dolgo je trajalo, da je začela vstajati, šele po posegu lani v Srbiji, ko je prestala fibrotomijo. Ravnotežja, da bi stala, še nima, vendar verjamem, da ji bo uspelo. Uživa v tem, ko vstaja, in to je danes njeno najljubše delo. Njena volja in želja bosta skupaj s terapijami zagotovo recept za uspeh – samostojno hojo,« pravi Dolores. Optimistični so tudi zdravniki in fizioterapevtka. Vsi pravijo, da ima vse možnosti za samostojno hojo, potreben je le čas.
Samostojna hoja ne pomeni zgolj možnosti, da se nekdo samostojno premika. Če se nekdo ne more premikati sam, ga mora nekdo drug. Dolores je še pred enim letom morala malo Evelino nositi v četrto nadstropje po stopnicah. Nositi 22 kilogramov po stopnicah gor in dol tudi po večkrat na dan seveda ni mačji kašelj. »Primorana sem si bila poiskati hiško in našla naš prostor pod soncem. Imela sem srečo z lastniki in danes živimo v pritličju hiške z lastnim vrtom.«
Ljubezni je dovolj
Otroci s posebnimi potrebami so danes pogosto vključeni v redni program vrtcev. Tudi Evelina. Med sovrstniki je zelo lepo sprejeta, z njo pa ravnajo bolj kot z dojenčico. Tudi Evelinina brata Rok (12) in Jan (9) jo obravnavata kot popolnoma normalno. Z njo sta seveda že vse od malega in ji posvečata veliko svoje pozornosti. Jan se z njo zelo pogosto igra, ji kaj zapoje in z njo na tleh tudi zapleše.
Tako kot vsaka mamica tudi Dolores Evelini želi vse najboljše, a je omejena z mobilnostjo in denarjem. Prejema otroški dodatek in nadomestilo za izgubljeni dohodek. Vesela je, da ji ob strani stojijo mama in prijatelji, ki ji nudijo predvsem pomoč pri transportu, ne nazadnje pa svojim otrokom daje ljubezen, ki jo potrebujemo vsi mi, kaj šele otroci.
