Novice Svet24

Zaradi 2800 evrov dolga banki so v njun dom prišli rubežniki. Pred najhujšim so ju potem rešili dobri ljudje, ki so zbrali denar za njegovo poplačilo. Tristo evrov imata L. in njena mama na mesec za življenje. Oče je umrl in jima pustil dolgove, tudi mama je zbolela za rakom, sama je hudo bolna zaradi šikaniranja v šoli in kapi, ki jo je zadela ob rubežu. Pomagajmo!

Za rakom zbolela še mama

Tudi mama je zbolela za rakom, a ji ga je, na srečo, poudari L., uspelo premagati. Zdaj ima velike težave z nogami in pred njo je še ena operacija. Stara je šestdeset let in kmalu se bo upokojila. »Veliko si od njene pokojnine ne obetava, saj je imela malo delovne dobe,« pravi o tem hči.

Dve leti pred smrtjo se je oče upokojil in začel dobivati približno 600 evrov pokojnine na mesec. Po njegovi smrti materi pripada 240 evrov, 185 evrov pa hčerki. Že kot dijakinja je L. na mesec dobivala 190 evrov državne štipendije. To je obdržala še zdaj, ko je študentka. Ta denar porablja za šolske obveznosti, za skripta, fotokopije, učbenike, za avtobusni prevoz do fakultete. »Če profesor zahteva, da imaš na predavanjih neko knjigo, jo pač moraš kupiti. Njega ne zanima, da nimaš kje vzeti. A tudi če knjigo najdem v antikvariatu, moram zanjo odšteti pet evrov.«

Žrtev otroškega nasilja

Levji delež njene štipendije gre za zdravila, ki so zanjo nujna, a jih ni na seznamu brezplačnih. L. namreč pestijo mnoge bolezni, od kroničnega gastritisa, sesedanja hrbtenice, ciste na kolku, astme, srčne aritmije, zaradi česar jo je že trikrat zadela blaga kap, do tako velikih težav z mehurjem, da je morala pod kirurški nož. »Do 2008. je bilo z menoj vse v redu, potem pa so se začele kazati težave druga za drugo. Najprej napadi panike. Telo se je kmalu začelo odzivati nanje. Strokovnjaki so potrdili, da moje bolezni izhajajo iz psiho-fizičnega nasilja. Od petega razreda osnovne šole me je neznosno trpinčila sošolka. To so bila celodnevna maltretiranja, posmehovanja, ustrahovanja, na spletu je objavljala moje fotografije, ne da bi me pred tem vprašala za dovoljenje … Večkrat sem na to opozorila ravnatelja in učitelje na šoli, a so se vselej postavili sošolki v bran. Je pač hči bogatih staršev. Čisto na koncu, ko se je vodstvo šole zamenjalo, so jo ustavili. Zagrozili so ji, da jo bodo izključili, če bo nadaljevala. A je bilo že zdavnaj prepozno.«

Zdaj gre L. kdaj na fakulteto s katetrom, tudi po dva tedna skupaj mora  hoditi v bolnišnico po infuzijo, osem zdravil poje vsak dan, zaradi čezmernega delovanja mehurja hodi sproti k zdravniku, da ji predpisuje podloge …

Oče jima je zapustil dolg

M24

Na najslabšem so dijaki
Ta čas, pravi Boris Krabonja, tudi profesor na mariborski srednji ekonomski šoli z okoli 500 dijaki, pozna šest dijakov v izjemno težki socialni stiski. »Zanje vem, vprašanje pa je, koliko je še takih, ki to skrivajo,« pravi. »Sploh fantje o tem zelo težko spregovorijo. Pred kratkim sem z veliko muko odkril, zakaj naš dijak ni in ni hotel na ekskurzijo. Končno mi je le priznal, da živi sam z očetom in da nima 25 evrov, kolikor je bilo treba doplačati zanjo. V srednji šoli pa so določene strokovne ekskurzije, recimo tiste iz zgodovine, obvezne, drugače ti odbijejo deset odstotkov pri maturitetni oceni.«

Pred smrtjo je oče sicer L. in njeni mami povedal, da jima zapušča nekaj neporavnanih dolgov, ne pa tudi, koliko. Izkazalo se je, da 3500 evrov: 2800 evrov od neporavnanega posojila pri banki in 700 evrov za kabelsko televizijo. Zatem si je L. morala sposoditi še denar, da sta z mamo sploh lahko pokopali očeta. »Moj prijatelj, sicer podjetnik, mi je pri tem občutno pomagal. Približno 2400 evrov je stal žarni pogreb, pa sem izbrala najskromnejšega. Z mamo sva sami napisali govor očetu v slovo, prijatelj ga je prebral, cerkveni obred je bil zastonj, saj delam v cerkvi kot prostovoljka, prijatelj je brezplačno fotografiral … Z denarnimi prispevki so nama pomagali tudi prijatelji, sosedi, srednja ekonomska šola, pa sva kljub temu komaj zmogli pokriti vse stroške.«

Na banki brez milosti

Potem se je zgodilo, da so tisti, ki jim je bila dolžna, v istem času pričakovali, da jim vrne denar. »Vsi so se oglasili v petih dneh: banka, kabelska, podjetnik. A zadnja dva sta pokazala razumevanje. Bomo še počakali, če nimaš, so mi rekli. Na banki pa so bili brez milosti. Čeravno sva z mamo vsak mesec nakazovali po deset, dvajset, trideset evrov za odplačilo dolga, kolikor sva pač imeli. Najin odvetnik, res dober človek, nama je povedal, da bi tam vsekakor morali upoštevati to, da izkazujeva voljo do poravnave dolga. Nikoli nisva rekli, da posojila ne bova odplačali, a preprosto več, kot sva nakazovali, nisva imeli. Vendar so vse najine pritožbe, razlage in prošnje bile zaman. Enkrat so nama dolg preložili, in to je bilo zanje dovolj širokogrudno.«

Prišli so rubežniki

Tako so tistega dne prišli k njima rubežniki in na kose pohištva začeli pritrjevati nalepke z napisi »rubež«. Vse do zadnjega jima hočejo vzeti, je uvidela L.. Gledala je te povsem tuje ljudi, ta siloviti vdor v njun krhki intimni svet, prežet s tisoči spominov, ki so se lepili na pohištvo in bodo zdaj na silo odtrgani, odpeljani skupaj z njim. Bolečina je postala neznosna, L. je obšla slabost in komaj je še čutila tla pod nogami. »Samo pretvarja se,« je na to ostro navrgla rubežnica. Brez kančka usmiljenja. L. si je mislila, da te ljudi najbrž pri nas urijo v trdosrčnosti, saj tako brezčuten človek vendar ne more biti. Ko je vse bolj bledela in usihala, se je eden od rubežnikov vendarle zavedel: »To bi lahko bilo resno. Pokličimo rešilca.« »Skoraj bi bilo prepozno,« pravi L. »Posledice tega stresa bodo vidne vse življenje, saj me je takrat oplazila možganska kap.«

Rešili so ju dobri ljudje

Rešil ju je mariborski dobrotnik Boris Krabonja, ki je s pomočjo dobrih ljudi zbral 2800 evrov za poplačilo dolga banki. »Ne predstavljam si, kaj bi bilo, če bi morali hišo prodati. V spodnjem delu živi moja 83-letna babica. Zanjo je vsak zidak v njej svetinja. Gradila jo je z lastnimi rokami, se zanjo na veliko odpovedovala.« Tudi dolg podjetniku sta L. in njena mama uspeli vrniti. Ostaja jima še tisti za kabelsko, okoli 400 evrov za obresti, glavnico so jima odpisali. »Ko bi nama le uspelo enkrat priti na čisto, biti povsem brez dolga, potem bi bilo lažje,« pravi L.

Centru za socialno delo sta tudi že pisali za enkratno denarno pomoč. »To sva porabili za nakup drv za zimo,« se spomni. Za varstveni dodatek pa mama ne upa zaprositi, dodaja L., »boji se, da bom morala še tega enkrat v življenju vračati«.

S tristo evri na mesec

Blizu tristo evrov na mesec imata L. in njena mama stroškov, približno toliko jima potem ostane za življenje. Kako preživita s tristo evri na mesec, v stari hiši, ki bi potrebovala kar nekaj obnove? »To je čisto životarjenje,« odločno pribije L. Včasih dobita od krajevnega Rdečega križa kakšen paket. »To, kar je v njem, olje, moka, testenine, nama ogromno pomeni,« prida. V veliko oporo jima je tisto, kar zraste na domačem vrtu. Kdaj jima sosed sirar podari mlečne izdelke.

Staro se tudi več kvari

Kadar se jima pokvari hladilnik ali pralni stroj, najdeta za nizko ceno rabljenega na spletni strani, kjer ljudje pretežno prodajajo ali podarjajo take reči. A kaj ko je aparat star in se kmalu spet pokvari. Tudi avto, letnik 2000, je že častitljive starosti in ga je treba občasno peljati k mehaniku, da na njem kaj popravi.

Z obleko ima L. srečo

Njena soseda dela v modnem svetu, in ker nosita enako številko obleke in obutve, dobi od nje veliko lepega. »Tako imam v omari tudi kakšno prestižno blagovno znamko,« se blago nasmehne. Sosedi in prijatelji so sploh njuna velika opora, še prida. »Brez njihove pomoči ne vem, kako bi zmogli. Sploh pokositi te težko dostopne bregače.«

Rada bi prišla čim dlje

L. naravnost obožuje študij. O njem govori z veliko strasti, o profesorjih z mnogo spoštovanja. »Rada bi prišla čim dlje,« pravi. Mama ji pri tem trdno stoji ob strani. Vsemu se bosta odpovedali, sta sklenili, samo da bo L. uspelo.