Čeprav je minilo nekaj tednov od tega, ko je novica o Brankovem požrtvovalnem dejanju navdušila medijski svet, smo se v našem uredništvu odločili, da stopimo v stik z mariborskim reševalcem na motorju ter izvemo kaj več o njem in takratnem posredovanju na terenu. Branko Kozar je po srednji zdravstveni šoli obiskoval vojno medicinsko akademijo v Beogradu in končal specializacijo anestezijskega tehnika. Pozneje, po osamosvojitvi, je stopil skozi vrata fakultete za zdravstvene vede (sprva visoka zdravstvena šola). Za seboj ima tudi precej tujih izobraževanj iz svoje stroke, prav tako je pridobil naziv učitelj VCP, ker se leta ukvarja z varnostjo cestnega prometa in aktivno deluje tudi na mariborski občini.
Kup nejasnosti
Bilo je v začetku junija, ko je Brankovo reševalno ekipo presenetil klic na pomoč: »Komunikacija je bila zelo nejasna, saj sta bila skrbnika psa Romuna in sta slabo govorila samo italijansko. Bila sta tudi zelo panična. Dispečer je razumel, da imata v avtomobilu nezavestnega potnika.« Ker sta lokacijo nerazumljivo opisala, se je na teren odpravil hitro, saj se v takih primerih na raziskovanje odpravi reševalec motorist. »To je praksa, zato da lahko poda točne informacije za njim prihajajoči ekipi in seveda hitro nudi nujno medicinsko pomoč.«
Ko je prispel na kraj dogodka, avtocestno postajališče pred izvozom Maribor vzhod, je bil presenečen, saj je v zadnjem delu mercedesa zagledal negibno telo psa pasme bokser: »Za sekundo sem obstal presenečen, a sem mu nato takoj nudil pomoč in organiziral reševanje. Obvestil sem dispečerja o preklicu nujne ekipe in sporočil, kako bom zadevo uredil. Za silo sem umiril skrbnika in psu nudil prvo pomoč. Položil sem ga na bok in sprostil dihalne poti, podobno kot pri ljudeh. S položeno glavo navzdol in pridržanjem čeljusti, da mu jezik ne bi zdrknil nazaj in bi se zadušil.«
Vse je steklo
Takoj zatem je padla odločitev, da pes vseeno nujno potrebuje veterinarsko pomoč. Skrbnikoma je nekako razložil, da naj mu sledita in spremljata smernice, ki jih bodo pripeljale do najbližje veterinarske klinike. Za hitrejšo potovanje je uporabil sirene: »Zaradi znaka intervencije in ustavljanja pred vrati klinike so veterinarji pritekli ven, tudi obiskovalci s kužki so se instinktivno umaknili, da bi nam olajšali dostop.« Uporaba sirene in luči ni bila izvedena ravno po črki zakona, vendar je bil njegov cilj pomagati. O tem nam je povedal: »Kazni nisem plačal, tudi od nadrejenih nisem prejel nobene kritike. Menim, da imam nekaj avtoritete, tako kot osebnost kot poklicno.«
Branko, ki v tem poklicu dela že 35 let, je s svojim znanjem patofiziologije sklepal, da je pes pregret in dehidriran, vendar je to veterinar ovrgel. Z laboratorijsko preiskavo je potrdil, da je slabo stanje psa nastalo zaradi okvare ledvic. Do večera se je s pomočjo infuzije in zdravil alarmantno stanje hitro umirilo. Skrbnika sta lahko skupaj s psom zdravljenje nadaljevala v svoji domači državi. Po oskrbi psa pa je moral Branko hitro na drugo intervencijo, zato kontakta s skrbnikoma ni uspel ohraniti, je pa od veterinarja dobil opis postopka zdravljenja.
Vajen pomagati
Zaupal nam je še, da so mu prisotni v veterinarski ambulanti zaradi geste tudi zaploskali, kar ga je izredno presenetilo, saj takega odziva ni bil vajen. »Ko sem odhajal iz ambulante, sem slišal ploskanje dveh skrbnikov psov in nekaj bližnjih ljudi tudi z vzkliki bravo in čestitkami za požrtvovalnost. Res pa je, da je v bližini gostinski lokal in je verjetno kar nekaj ljudi spremljalo akcijo. Meni se sicer intervencija ni zdela nič posebnega, ne strokovno zahtevna ne kako drugače. V življenju sem pomagal mnogim živalim, tudi v prostem času. Povoženim mucam, šival sem rane ogriženemu in najdenemu psu, celo kače sem reševal s ceste,« je povedal naš sogovornik.
