Teoretik kriminalitete in sistemske korupcije
Mednarodno priznani dr. Bojan Dobovšek je kariero začel na fakulteti za varnostne vede, raziskoval pa je tudi v Belgiji, Nemčiji in na Norveškem. Za Črno goro je leta 2009 pripravil teoretsko izhodišče, kako se spoprijeti s sistemsko korupcijo. Izpostavlja problem neformalnih mrež, ki iz ozadja vplivajo na politiko in gospodarstvo.
Za Črno goro ste leta 2009 pripravili teoretsko študijo o sistemski korupciji. Medtem ste postali član slovenskega parlamenta. Kako po tej izkušnji gledate na korupcijo pri nas?
Takrat sem preiskoval korupcijo v smislu sistemske. To je vpliv neformalnih mrež, elit v konfliktu interesov, rotirajočih vrat, trgovanja z vplivnostjo in podobno. Izpostavil sem, da v državah, tudi v Sloveniji, delujejo neformalne mreže, ki vplivajo na politiko in na upravljanje države v celoti. Te mreže so skrite in delujejo samo v dobrobit sebe. Skušajo si pridobiti tem večje premoženje. To raziskavo sem naredil kot prvi v Sloveniji. Na neki točki sem ugotovil, da lahko kot raziskovalec prideš samo do določenega nivoja.
Treba je iti v politiko, če hočeš storiti korak naprej, še več, treba je iti v izvršno oblast, kajti ugotovili smo, da si je izvršna oblast podredila parlament v glasovalni stroj, ki le dviguje roko. Zato se ključne spremembe lahko zgodijo le v primeru, da prideš v izvršno oblast. Zato sem se tudi odločil, ko se je pokazala priložnost, da ustanovimo interesno skupino. Njen cilj je bil nekako upravljanje države, moj prispevek je bil odpraviti vpliv neformalnih mrež in preprečiti finančno kriminaliteto – odtekanje denarja v davčne oaze in vse ostalo. Zdaj ko sem politično aktiven že nekaj let, te mreže dobivajo ime.
Bojan Dobovšek, teoretik in nepovezani poslanec: "Cilj (elit) je privatizacija infrastrukture in javnih služb, ki pomenijo monopol na nekem tržišču. Zasebno lastništvo ni garant, da korupcije ni. Je. Je pa še bolj skrita in v drugačnih oblikah. Ob zmagi na volitvah se je Cerar odločil, da je zmagal on in da je vse skupaj njegova zasluga. Zato bo on sestavil vlado."
Ta mandat je bil zaznamovan predvsem s privatizacijo, ki je potekala v spornih okoliščinah. Letališče Brnik se je pred prodajo v sumljivih okoliščinah razbremenilo investicije v drugi terminal. Adria Tehnika se je prodala tujcem, čeprav so delavci zbrali denar za delavski prevzem. V Luki Koper se je pojavil sporni nadzornik, ki je v konfliktu interesov zaradi nadzorstva nad konkurenčnim pristaniščem v Hamburgu. Sledijo NLB, SDH in drugi. Ali so ti interesi organizirani, mogoče celo organizirana kriminaliteta?
Organizirana kriminaliteta je presegla klasične okvire. Prav za omenjeni članek sem v Evropi pred leti dobil nagrado za najbolj priporočen članek. V njem sem opredelil, da obstaja klasična organizirana kriminaliteta, to so droge, orožje in vse ostalo. Sledi gospodarska organizirana kriminaliteta, kjer gre za investicije preko pranja denarja in drugih tehnik v legalno gospodarstvo: nakup lokalov, nakup podjetij. In še tako imenovana elitna organizirana kriminaliteta, povezava politike (tistih, ki pišejo zakone strokovno izven parlamenta) in pa gospodarstva v teh neformalnih mrežah, gre za tako imenovane elitne dogovore. Te elite obvladujejo državo tudi posredno preko nekaterih multinacionalk svetovnega merila. Pri nas se je to zdaj razkrilo, ravno v obdobju te vlade je postalo zelo transparentno. To opažamo, kot ste omenili – pri imenovanju nadzornikov NLB. Nezmožni smo vpogleda v bančno luknjo, kdo in kako jo je ustvaril, medtem ko zasebne organizacije ta vpogled imajo.
Imamo tudi ključen moment imenovanja nadzornikov Slovenskega državnega holdinga. Moramo vedeti, da SDH, DUTB in Kad z Modro zavarovalnico obvladujejo 16 milijard premoženja v Sloveniji. Elite skušajo najprej zaseči ključne pozicije v teh institucijah in nato služiti. Dobro služiš že s samim položajem, saj je ta zelo dobro plačan, možnost za zaslužek pa pride tudi s prodajo preko provizij ter preko zvez in poznanstev. Cilj je privatizacija infrastrukture in javnih služb, ki pomenijo monopol na nekem tržišču. Ko se usedeš na takšen monopol, potem imaš zagotovljene dobičke in vpliv v družbi za dolga leta.
Pojem korupcije obstaja pri nosilcih javnih funkcij. Če imamo državno lastništvo podjetij, potem to lahko definiramo kot korupcijo. Nekateri pravijo, da če to privatiziramo, ni korupcije, saj tedaj odločitve regulira trg. Kakšno je glede tega vaše stališče?
Poglejte, korupcija je na vseh ravneh najbolj vidna v javnem sektorju in šele nato v gospodarstvu in politiki. O tem zadnjem pa je zelo malo raziskav OECD, nekaj smo jih sicer opravili. Zasebno lastništvo ni garant, da tam korupcije ni. Je. Je pa še bolj skrita in v drugačnih oblikah. Seveda imamo idejo, da če bomo prodali, potem korupcije ne bo. Ta trditev ne drži. Pravim, da je dobro, da imamo lastništvo transparentno, pri nas pa so odpovedale nadzorne funkcije. Tisti, ki so v nadzornih svetih, morajo začeti odgovarjati s svojim premoženjem, postaviti moramo nadzornike, ki so transparentni. Potem bo to delovalo.
Poslanci že pred razpravo točno vedo, kako bodo glasovali, poudarja. Tako je DZ izropan svoje zakonodajne funkcije.
Seveda lahko prodamo tisto, kar ne prinaša dobičkov, in to, za kar Slovenija ni strateško zainteresirana. Če imamo neke zunanje kupce, ki so strateški kupci, in ne skladi, preko katerih se zamegli lastništvo. Kot prvi v svetu smo prodali sistemsko banko (Nova Kreditna banka Maribor, op. p.) skladu, vsi drugi so prodajali strateškim kupcem.
In to mrhovinarskemu skladu, ne kar nekemu …
Seveda! Strateški kupec, da. Za tisto, kar mi ocenimo, da potrebujemo. Kajti problem v Sloveniji je, da poceni proizvajamo tisto, česar ne potrebujemo, in to poceni izvažamo. Po drugi strani drago uvažamo tisto, kar nujno potrebujemo. Torej prestrukturirati gospodarstvo, da bo proizvajalo tisto, kar mi potrebujemo, ne pa da delamo tako imenovane »posojilne posle« za nekoga drugega. Tujci da, ampak naj začnejo investirati od začetka, ne pa da zelo poceni nekaj kupijo in nato samo preprodajo.
Že pred volitvami je opozarjal na Cerarjevo skrivnostnost glede političnega programa. Po volitvah je Cerar razglasil, da je na njih zmagal v svojem imenu.
Bojim se, da se nam bo zgodil rotterdamski efekt – imamo namreč Luko Koper. Lahko pride do navideznega izvoza, ker bomo poceni uvažali robo iz Kitajske, jo prepakirali in izvažali. Se pravi virtualno prikazovanje, kako dobri smo pri izvozu.
Privatno lastništvo ne pomeni nujno, da korupcije ni. Ne, samo te prefinjene oblike so, ki se jih pri nas še ne zavedamo. Če pogledamo Factor banko in Probanko – obe sta privatni banki, ki sta v nadzorovani likvidaciji. Tudi privatno lastništvo je podvrženo korupcijskim oblikam.
Sami ste bili član vladajoče stranke, vendar ste danes kritik strankokracije. Je temu procesu zapadla tudi Stranka modernega centra?
Smo mlada demokracija in ljudje so vedno pripravljeni voliti za nekaj novega, ker so razočarani nad strankami, ki so trenutno na oblasti ali pa tudi v opoziciji. Ustanovili smo interesno skupino (predhodnik stranke SMC, op. p), katere interes je bil, da začnemo upravljati državo v korist ljudi, in ta interesna skupina je zaradi razmer zelo hitro postala stranka – šla je na volitve. Ta ozka skupina je pripravljala celotno zadevo.
Ob zmagi na volitvah se je Cerar odločil, da je zmagal on in da je vse skupaj njegova zasluga. Zato bo on sestavil vlado. To pa je šlo proti dogovoru iz časa, ko je skupina nastajala. Da bomo delovali timsko, da bodo to skupne odločitve in da bo to res tista prava demokracija, da bo vse skupaj potekalo transparentno in da je ključ odgovorov v delovanju izvršne oblasti, ki pa bo podprta z lokalnim nivojem in s tem, da bomo delali v dobro ljudi. Po zmagi na volitvah so se zadeve obrnile, Cerar je prevzel vse vodenje v svoje roke in nas nekako odstranil.
Dobovšku se zdi smešno, da smo kot prvi na svetu prodali štajersko sistemsko banko mrhovinarskemu skladu.
Na to sem opozoril že, ko je bil Cerar skrivnosten glede vlade in je svoja stališča zadrževal zase vse do zadnjega dne. Postavljali smo nekaj drugega, in če je menil, da je prava takšna vlada, tedaj bi moral na volitve z njo. Zato sem takrat izstopil iz stranke, da pokažem, da gre vsa zadeva v nasprotno smer, kot smo se dogovorili in kot smo skušali delovati znotraj poslanske skupine – prepričati poslance, naj začnejo delovati v dobro ljudi, tistih, ki so jih izvolili. Ker to ni šlo in sem bil večkrat preglasovan, sem potem izstopil še iz poslanske skupine.
Potem je prišlo do tistega imenovanja nadzornega sveta SDH, kar je sprožilo celotno verigo zamenjav uprav podjetij v državni lasti. Ne transparentno, po zvezah in po delovanju vpliva skupine, ki hoče obvladati celotno gospodarstvo.
Ko premier Cerar reče, da je delovanje vodstva SDH avtonomno – ali je to res avtonomno in on kot vrhovni odločevalec nima vpliva na te zadeve?
Vlada deluje kot skupščina in mora po transparentnih pravilih imenovati nadzornike SDH, potem pa nadzorniki naprej upravo. Vlada mora poskrbeti za strategijo in politiko vodenja državnega premoženja, hkrati pa po smernicah OECD implementirati nadzorne mehanizme, kako bo to ustrezno nadzorovala. Odgovarja pa parlamentu. Premier Cerar in minister za finance sta večkrat dejala, da smo nadzornike SDH izvolili v parlamentu in da oni nimajo nič s tem, da se ne vpletajo v poslovanje, čeprav smo v zadnjem času večkrat zaznali, kako se vpleta minister za infrastrukturo.
Dotaknili ste se vloge državnega zbora kot zakonodajnega telesa. Velikokrat ste govorili o problemsko naravnani stranki. Se vam ne zdi, da ima poslanska skupina SMC probleme na ravni ideološke nepovezanosti? Ali lahko poslanci zares glasujejo po vesti ali bi morali biti zvezani v skupno ideologijo?
Tukaj sta dva problema. Prvi je izoblikovanje te skupine poslancev. Nekateri so na zelo lahek način prišli do svojega položaja in se sploh ne zavedajo, kako trdo delo je priti v državni zbor. Drugi problem je, da smo v interesni skupini izoblikovali programski osnutek, vendar je nato Cerar določil skupino, ki naj izdela program. Ta pa zelo dolgo ni bil izdelan. Nekateri poslanci se zato ne morejo identificirati s programom. Zato tovrstna razhajanja.
Kar se tiče samega delovanja državnega zbora: večkrat sem teoretično razglabljal in dokazoval v raziskavah, da si je izvršna veja oblasti podredila parlament. Kajti zakoni nastajajo izven parlamenta, v krogu interesnih skupin, celo izven vladnih institucij ali pa celo lokalne ravni. Potem takšen zakon pride v parlament, kjer ga poslanci izglasujejo po načelu glasovalnega stroja. Problem je, da kljub kvalitetnim razpravam včasih na odborih in v DZ že pred razpravo poslanci točno vedo, kako bodo glasovali. Kot član opozicije lahko prideš z ne vem kako dobrim predlogom, pa ne bo sprejet.
16 milijard evrov državnega premoženja se obvladuje preko SDH, DUTB in Kapitalske družbe z Modro zavarovalnico.
Kot ugotavljate, se zakoni v Sloveniji ne pišejo transparentno. Kaj pa lobiranje, je ta proces transparenten ali so to prej skupine pritiska kot interesne skupine?
Na to smo večkrat opozarjali. Zakon o lobiranju smo sprejeli dokaj pozno, čeprav smo s prvimi predlogi prišli že leta 1996. Sprejeli smo ga šele pred nekaj leti. Zanimivo, da se tisti, ki so se prej deklarirali kot največji lobisti, kot takšni sploh niso registrirali. Zakon o lobiranju je sprejet, ampak lobistov je bolj malo. Vse skupaj še vedno poteka na tisti temni strani tistih, ki niso registrirani. Če pogledamo, kako zakoni nastajajo, analize pokažejo, da jih večina nastane s plačevanjem zunanjim izvajalcem, čeprav smo imeli službe v državnih institucijah in na lokalni ravni, ki so to hotele in bile sposobne narediti.
Tisti, ki so zakone pisali, so bili najprej dobro plačani, da jih napišejo – seveda v interesu nekoga. Potem so bili plačani, ko so razlagali uporabo teh zakonov, nekateri pa še potem, ko so na sodišču branili svoje kliente, saj so dobro vedeli, kje v zakonu so luknje. Ravno pri finančni kriminaliteti in drugje so bili zakoni napisani tako, da za tiste, ki so potem storili nekaj, kar ima po mojem mnenju vse znake finančne kriminalitete v svetovnem merilu, to pri nas ni bilo kaznivo, ker je bil zakon napisan tako.
