Novice Svet24

Najprej je nastopila glavna sestra Helena Tušar. Pripovedovala je o dogodku z zdravilom propofol, ki naj bi ga dr. Radan po oceni neke druge sestre predpisal preveč. Tušarjeva je rekla, da naj omenjena sestra to pove svojemu nadrejenemu, to pa je bila vodja zdravstvene nege Alenka Zidar Zupan. Tušarjeva je za večino dogodkov izvedela v okviru internega strokovnega nadzora, sama ni bila priča tem dogodkom. Bila pa je prisotna pri izobraževanju, ki ga je pripravil dr. Radan na izrecno željo dr. Saše Šega po neuspeli reanimaciji. Ta se je namreč zgodila konec novembra 2014 in prav ta reanimacija naj bi bila po naših podatkih predmet ovadb, ki so jih preiskovalci predložili tožilstvu na začetku tega tedna.

Obstajajo pravila!

Druga sestra, ki je bila prav tisti čas, ko se je v intenzivni enoti zdravil Gjuro Debelec, tam na usposabljanju, se ni točno spomnila, s katero od sester je delala, slišala pa je, da so se nekaj pogovarjali o kalijevem kloridu in da je bilo postavljeno vprašanje, ali ni dajanje te učinkovine pacientu evtanazija. Zdravnik naj bi odgovoril, da ni ter da obstajajo pravila.

Naročeni molk

Specializantka anesteziologije dr. Ajša Ana Repar Artač je bila tista, ki je prva opozorila na dogodek in o tem obvestila svojo mentorico dr. Branko Ožek, ta pa ji je naročila, kot je kasneje tudi sama pričala, naj o zadevi molči. Kot je povedala Ožekova, je bila preveč zgrožena in prizadeta, da bi sploh lahko kaj naredila. Potem pa je o zadevi (s kalijem) povedala dr. Šviglju. Ožekova in Radan sta se na obravnavi neposredno soočila z nasprotnimi mnenji oziroma interpretacijo dogodkov: Ožekova je trdila, da ji je dr. Radan rekel, da je bolniku res dal kalij, Radan pa, da ji je rekel drugače – da ga je nastavil. Razlika je menda jasna, po trditvi Ožekove naj bi bolnik kalij dobil, po trditvi Radana pa je bil le nastavljen, bolnik pa ga ni dobil. Dr. Radan naj bi tudi dejal, da ne more gledati, kako bolnik trpi, in da je treba njegovo življenje končati, je povedala dr. Ožekova. Izvedeli smo, da sta bila Ožekova in Radan »skoraj« prijatelja, potem pa naj bi ga Ožekova »izdala«, vsaj tako so govorili njuni kolegi. Dr. Radan sam namreč, kot pravi, tega ni nikoli rekel.

Hotel je, da mu vsi verjamejo!

Dr. Radan je včeraj povedal tudi, da je hotel, da mu vsi verjamejo, da je bolniku zares dal kalij. To je bil po njegovem mnenju edini način, da se njegovi sodelavci prebudijo in ukrepajo, kakor bi morali. Odziv pa je bil medel. Planiti bi morali pokonci, saj je dajanje kalija za bolnika usodno. Dr. Ožekova je večkrat ponovila, kako jo je vse to prizadelo in kako je prizadelo kliniko in sodelavce, ki se ves čas trudijo, da bi dobro delali. Priteklo je tudi nekaj solz.

Po Voduškovih besedah naj bi mu Radan rekel, da je bolniku dal učinkovino za skrajšanje življenja.

Telefonske grožnje

Strokovni direktor prof. dr. David B. Vodušek pa je spet ponovil zgodbo, kako je po dogodku s kalijem prišel do njega dr. Švigelj, ki ni vedel natanko, kako naj ravna. To naj bi se dogajalo v ponedeljek, 22. decembra 2014. Potem naj bi dr. Vodušek odšel na oddelek in se pogovoril z dr. Radanom. Ta pogovor pa naj bi bil bolj kratek, vendar dovolj dolg, da mu je dr. Radan povedal, da je bolniku dal kalij. Prepovedal mu je delo z bolniki in ga poslal domov.  Dr. Vodušek naj bi o zadevi z elektronsko pošto obvestil predstojnico prof. dr. Bojano Žvan in njenega namestnika, nakar naj bi za nasvet, kaj storiti, prosil pravno službo UKC Ljubljana ter na koncu odšel na policijo, kjer je dogodek prijavil. Slišati je bilo tudi, da mu je neki moški grozil po telefonu, kar je prav tako prijavil policiji. Ta moški naj bi mu dejal, naj takoj umakne suspenz dr. Radana, najkasneje do večernih televizijskih poročil, sicer njegova družina ne bo več varna.

STA

Učinkovina za skrajšanje življenja

Dr. Vodušek je napisal zaznamek po pogovoru z dr. Švigljem in še enega o pogovoru z dr. Radanom, ker se je tudi pogovarjal z vsakim posebej. Po pravilih pa bi se morala sestati vsa skupina in se o tem pogovoriti. Vodušek je zaznamek poslal obema, češ, naj napišeta pripombe. Švigelj mu je pripombe poslal v kratkem, Radan pa pozno popoldne. In ker je imel Vodušek tistega dne še veliko opravkov, je Radanovo sporočilo po elektronski pošti videl šele zjutraj. Kakorkoli, po Voduškovih besedah naj bi mu Radan rekel, da je bolniku dal učinkovino za skrajšanje življenja. Na vprašanje, zakaj se Vodušek z obema zdravnikoma ni pogovarjal skupaj, je odgovoril, da je bil tako šokiran in da bi danes verjetno naredil drugače. Še enkrat je povedal, da je predstojnico o dogodku obvestil pred odhodom na policijo.

Ne more reči, ali je dobil kalij

Na koncu je pred sodni senat stopil še dr. Viktor Švigelj, ki je prisotnim znova razlagal, kaj je komu povedal, kaj se je zgodilo v zvezi s kalijem in umirajočim bolnikom, češ da je dr. Radanu verjel, da je bolniku res dal kalij. On je bil tudi tisti, ki je omenil Kevorkiana, češ da je na izvidu omenjenega bolnika taka krivulja, kot če bi ga zdravil Kevorkian. Dr. Švigelj je Radana pohvalil kot dobrega zdravnika, s katerim je lepo sodeloval, medtem ko sta imela s strokovnim direktorjem bolj ostre odnose, ker se očitno glede nekaterih stvari nista strinjala. Zaradi tega naj bi Švigelj že pred časom odstopil kot vodja enote, a je bil kasneje na to mesto znova imenovan. Je pa Švigelj povedal, da iz izvidov ne more oceniti, ali bi preminuli bolnik morda res lahko dobil kalij ali ne. Ni ga bilo zraven, zato tega ne more reči, je dodal. Poleg tega tudi obdukcija, če bi jo naredili, ne bi pokazala, kakšno je bilo stanje kalija v bolnikovem telesu, dokler je bil še živ.

Dr. Viktor Švigelj, bivši sodelavec: "Ne morem oceniti, ali je preminuli bolnik res lahko dobil kalij."

Stalna nesoglasja med zaposlenimi

Dr. Švigelj je marsikaj povedal tudi o odnosih med zaposlenimi. Marsikaj je javnost tako ali tako že vedela. Posebej dve zdravnici sta bili tisti, ki sta povzročali stalna nesoglasja. Zaradi ene od njih je, na primer, dobil pismo strokovnega direktorja, naj jo le pusti na dopust takrat, ko si je to ona zaželela, sicer bo tožila kliniko ali nekaj takega. Obnašanje teh kolegic je bilo do drugih zaposlenih včasih prav žaljivo. Pritoževali so se tudi drugi, denimo medicinske sestre in tehniki. Dr. Švigelj je o fotografiranju bolnikov povedal samo to, da mu je posnetek, ki ga je naredil dr. Radan pri mladem bolniku, izredno koristil, da se je lahko pravilno odločil, da mu ni dal protiepileptičnega zdravila.

Na koncu glavne obravnava je predsednik sodnega senata povedal, da sta s sosodnico Aljo Kratovac pazljivo prebrala mnenje, ki ga je o zdravljenju umrlih bolnikov napisala dr. Mateja Lopuh, specialistka anesteziologije in perioperativne intenzivne medicine. Bila sta zelo presenečena, ko sta videla, da je glede dveh bolnikov avtorica v direktnem nasprotju z avstrijskim izvedencem dr. Krollom. Za zdaj si je sodišče pridržalo pravico, da kasneje odloča o tem mnenju. Sojenje se bo nadaljevalo 20. junija.