Gordana Bojanović Sivčević (52) je ena tistih mater, ki svojega otroka ljubi tako silovito, da si ji želiš biti podoben, jo posnemati, ostati na obisku, da se nalezeš harmonije, brezpogojne ljubezni do bitja, ki ga je pod srcem nosila od predvidenih osemintrideset »le« osemindvajset tednov. Njen glas je ljubeč, potrpežljivost pristna, kot bi stopila iz kakšnega dobrega romana. Gordana je Zaro 11. maja 2006 rodila v Tuzli.
Vzrok cerebralne paralize, s katero se je mala bolnica rodila, je bila materina bolezen, za katero je zbolela med pričakovanjem drugorojenke, preeklampsíja (op. a.: eklampsija je napredovana faza te bolezni, izvira iz grške besede za strelo), poimenujemo jo tudi nosečnostna toksemija. Gre za bolezensko stanje, ki ga povzroča nosečnost sama, za stanje povišanega krvnega tlaka, katero je prvi opisal Hipokrat v 5. stoletju pred našim štetjem, je pa poglavitni vzrok za umrljivost zaradi nosečnosti. Praviloma se ta oblika toksemije pojavi v drugi polovici nosečnosti in prizadene približno od dva do osem odstotkov nosečnic. Gordana, ki je Zaro rodila pri 42 letih, je bila sicer zdrava, brez kakršnihkoli težav tudi med prvo nosečnostjo, ko je povila zdravega sina, danes 23-letnega mladeniča Alessandra, ki živi in študira v rojstnem mestu in je svoji družini v ponos.
Nič je ni moglo pripraviti na šok
Pretresljivo je slediti materini zgodbi, ko pojasnjuje, da je hčerko videla dan po porodu. Osebje bolnišnice je sicer povedalo, da je deklica majhna, a nič je ni moglo pripraviti na šok, ki ga je doživela, ko je prvič ugledala hčerko v inkubatorju. Česa tako drobnega, krhkega ni videla nikdar prej, vsega 820 gramov je imela in 30,5 centimetra. Na smrt se je prestrašila, nam pove. Začela se je tekma s časom, občutki, boji z mlini na veter, birokracijo brez posluha, zakoni, ki nimajo nobenega smisla.
Bosna namreč ne krije stroškov neozdravljivih bolezni, kot je možganska paraliza. Zavarovanje bi krilo stroške za zdravljenje raka, so povedali Gordani. Škoda, da nima raka, ji je rekla uslužbenka in teh besed ne bo nikoli pozabila. Bosanski specialisti so napovedali, da Zara ne bo nikoli govorila, da so njeni možgani bel list papirja, da ni veliko upanja za življenje nedonošenke. Če bo slučajno preživela, pa bo to klavrno, ničvredno življenje, se besed zdravnikov spominja Gordana.
Zdravniki so dvignili roke
Ko so zdravniki dvigovali roke od bitjeca, se je v materi, ki je do hčerkinega rojstva vodila svoj butik z oblačili, rodila levinja, z voljo, ki premika nepremakljivo; oborožila se je nadčloveško močjo. V njenem slovarju ni bilo stavkov: »če bo Zara«, »ampak ...«, »ko bo Zara«. S hčerko se je tako pred osmimi leti preselila v Slovenijo, da bi ji pomagali naši zdravniki, in tu nameravata ostati. Predvsem zaradi slovenskih zdravnikov in zdravstvenega osebja, ki ga Gordana ne more dovolj prehvaliti.
Do današnjega dne so družino operacije, terapije, pripomočki, zdravila, program rehabilitacije in stanovanje, za katero v ljubljanskem Kodeljevem plačujejo 500 evrov mesečne najemnine s stroški, stali 150 tisoč evrov. Kako so zmogli, sprašujemo ... Gordana pojasni, da je njen mož dobil precejšnje premoženje z dediščino, a so praktično vse prodali, z izjemo stanovanja v Tuzli, in se sami preselili v Ljubljano. V Tuzli sta ostala starejši sin in mož. Slednji pride k hčerki Zari enkrat mesečno, včasih večkrat, drugič manjkrat. Denarja za zdravljenje, za Zarine terapije in življenje jima je zmanjkalo, pot iz Bosne v Ljubljano in nazaj pa je postala prevelik finančni zalogaj.
Pomagajmo
Vsi, ki bi lahko pomagali Zari pri enormnih stroških zdravljenja, lahko sredstva nakažete na spodnji račun ali pa prijazno sprejmete vabilo matere in kupite njene lične ročne izdelke. Gordana Bojanović Sivčević ABANKA VIPA, d. d., Slovenska 58, 1517 Ljubljana SWIFT: ABANSI2X IBAN: SI56 05100 7026430295
Življenjskega pomena
Zara obiskuje šolo v Kamniku, terapije in rehabilitacije so za deklico življenjskega pomena, žal pa so vse plačljive. Mati, ki ni zaposlena, tudi zaradi toge slovenske birokracije, pa medtem, ko je njena mala v šoli, izdeluje in prodaja prelepe, unikatne ročno pletene punčke, čestitke, piše knjige in slednje tudi prodaja. Od ponedeljka do petka zjutraj je Zara vse do poznega popoldneva v šoli, iz Ciriusa, Zavoda za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, se vrne okoli pete ure popoldne. Gordana izreka uslužbencem Ciriusa izključno pohvale. Neskončno jim je hvaležna. Čeprav so zdravniki zagotovili, da Zara nikdar ne bo govorila, ni tako. Zara počasi, a smiselno sestavlja stavke, trudi se, posluša. Hoditi še ne more sama, po tleh se plazi, toda prav to je njun naslednji izziv. Zara bo hodila, brez pogojnikov, kot smo že zapisali, samostojni koraki drobcene, skromne deklice so le vprašanje časa. Verjamemo, ljuba Zara, verjamemo, nekoč boš tudi ti hodila!
