Od leta 2005 pokrivate begunsko tematiko, knjigo pa ste začeli z dogodki v Sloveniji. Ste pred desetletjem pričakovali, da se bomo takole od blizu srečali z begunci?
Že leta 2003 ali najpozneje 2004 je bilo jasno, da bodo posledice ameriške invazije na Irak strahovite. To je bil začetek razpada stare ureditve Bližnjega vzhoda, ob tem pa ne gre pozabiti, da je na račun Iraka trpel tudi Afganistan, in v obeh državah so bili prisotni tudi slovenski vojaki, ki so sicer super profesionalno opravili svoje delo, a tam, v vojnah za nekoga drugega, niso imeli kaj iskati. Na Bližnjem vzhodu so se strmo dvignile cene hrane, posledice podnebnih sprememb so bile silovite, tudi to je pripeljalo do tako imenovane arabske pomladi. Ta se je iz revolucij prevesila v kontrarevolucije. Kratkotrajni prostor svobode so zasedle še bolj skrajne sile: takrat je bilo dokončno jasno, da bo proti Evropi – tudi prek Slovenije – bežalo veliko ljudi.
Se je odziv bralcev na vaše članke v trenutku, ko so begunci prišli čez naše meje, kaj spremenil?
Živimo v družbi in času, ko imajo tisti, ki vedo in so doživeli najmanj, tako trdna stališča, da jih z resnico, dejstvi, argumenti in terenskimi izkušnjami skoraj ne moreš premakniti s pozicije zabetoniranosti oholo trdega uma – tu je doma tudi radikalen manko empatije. Na drugi strani prepričujem prepričane. Ko so begunci začeli prek Slovenije potovati proti Avstriji, se ni zgodilo nič, a spremenilo se je ogromno: Slovenija se je stemnila. Vlada je postavila žičnato ograjo na hrvaško mejo, politiki so sprejeli diskurz ulice, zavladalo je sovraštvo. In to brez kakršnegakoli stika z živimi ljudmi. Ja, tudi zame se je veliko spremenilo. Ljudje so me na ulici začeli zmerjati, mi groziti, nekdo me pljunil. A te cenim bolj kot anonimne spletne komentatorje. Premorejo vsaj nekaj osebnega poguma, v nasprotju z digitalnimi posrančki. Je pa seveda tudi veliko lepega in toplega odziva. To žene naprej.
Pomen knjige Boštjana Videmška: Knjigo
Na begu bi morali prebrati vsi. Ne le da s svojo vsebino bralca posrka vase, predvsem gre za tematiko, ki bi jo vsi morali poznati, preden prehitro sodimo ljudem, ki so prisiljeni pobegniti pred vojno oziroma bedo v domačih krajih.
Tematika vaše knjige je pomembna za ves svet, ne le za nas. Ali kaj razmišljate, da bi jo prevedli in izdali v tujini?
Knjiga bo poleti izšla v Nemčiji. Nemčija je, kar zadeva begunsko vprašanje, ključna.
Kako je na vas vplivalo vaše delo? Ste morda postali bolj cinični, večkrat kaj popijete?
Ves čas se zavedam svojih privilegijev. Rojen sem bil v sorazmerno bogati državi in – v nasprotju z vrstniki v Sarajevu, Vukovarju in Srebrenici – mi najstniških let ni bilo treba preživeti v begunskem taborišču. Ves čas imam izbiro. Ko pa imaš izbiro, nimaš pravice jamrati. Imam prednost vračanja. Trpijo ljudje, ki jih obiskujem. Kraja tuje tragedije in napajanje z njo je mrhovinarstvo najhujše vrste – še posebej iz območja ugodja. Če ne poznaš svojih meja, ostani doma.
Novinarji, ki pokrivajo občutljive tematike (vojno, črno kroniko …) pogosto posežejo po kakšni pomoči, da pozabijo na vse strahote …
Ne, ne pijem. Nesprejemljivo mi je dojemanje novinarjev kot žrtev.
Ali je velika empatija pri vašem delu koristna ali ne?
Empatija je ključ(na).
Zaradi vse toplejšega vremena smo mnogi že začeli razmišljati o dopustu. Imate tudi vi kakšne načrte za počitnice ali je za vas dopust, ko niste na poti, ampak doma?
Moj dopust je tam, kjer je veliko časa in prostora ter čim manj ljudi. Tišina, mir, knjige in ogromno gibanja.
Vaša knjiga se bralca dotakne. Vsekakor gre za napeto, tudi poučno branje, žal pa je realna situacija v svetu tako obupna, da je nekako depresivna. Depresivna, ker se zdi, da mi, anonimna množica, nimamo prav nobenega vpliva na to izkoriščanje svetovnih elit, ki jih kriza ne moti, če le ostane za mejami …
Ni ga bolj neetičnega alibija kot skrivati se za množico. Ko gre za moč ali ko gre za nemoč. To je avtocesta v fašizem. Ravno zato se moramo najbolj bati tistih, ki tiho sledijo ukazom. Kakršnimkoli.
Ljudje, ki bežijo iz vojn, si depresije ne morejo privoščiti.
Zanima me – zakaj bi nekdo spremljal to dogajanje, če pa je potem samo v depresiji? Ali pa imamo še kakšno drugo možnost – kaj lahko naredimo posamezniki, da bi se stanje popravilo?
To se mora vsak vprašati sam. Vse, ki so me to spraševali, medtem ko so begunci potovali prek Slovenije, sem usmeril v prostovoljstvo. V neposredno pomoč. Depresija, o kateri govorite, je luksuz. Privilegij. Ljudje, ki bežijo iz vojn, si je ne morejo privoščiti. To, da nekoga tuje trpljenje, ob katerem si ne more niti toliko pomagati, da bi pomagal, spravlja v depresijo, je dejanje čistega zla.
