Tišino in blagodejni užitek naravne in rastlinske danosti Sečoveljskih solin velikokrat zmoti človeški faktor. Krajinski park Sečoveljske soline je na Obali ponovno v središču pozornosti. Tokrat je debata o lesenem mostovžu. Vodja parka Andrej Sovinc za Svet24 pojasni začetek trenutno sporne tematike: »V Krajinskem parku Sečoveljske soline sta postavljena dva lesena mostovža. Prvi je bil postavljen v sklopu projekta SALTWORKS na Fontaniggeah, zanj smo pridobili kulturno varstveno soglasje leta 2012 in kmalu začeli dela. Drugi mostovž je bil postavljen lani na Leri v sklopu projekta CARS-OUT!, zanj smo pridobili kulturnovarstvene pogoje. Ker se je zaradi rokov v projektu mudilo s postavitvijo, smo vzporedno s postavitvijo mostovža po pridobljenih kulturnovarstvenih pogojih zaprosili za kulturnovarstveno soglasje.«
OHRANITEV KRAJEVNEGA PARKA JE BISTVENEGA POMENA
Namen te postavitve je omogočiti varen in usmerjen obisk parka ter zagotoviti kakovostno doživljanje tamkajšnje naravne danosti. Pri tem Sovinc dodaja: »Na ta način so obiskovalci ločeni od servisnih poti, kjer se na primer prevaža sol, in se ne zadržujejo zunaj označenih poti. Takšno gibanje v parku namreč ni primerno.« Obisk parka brez upoštevanja pravil namreč lahko vodi v motenje tamkajšnjih živalskih prebivalcev, morebitno teptanje redkih rastlin, oviranje dela solinarjev, ne nazadnje pa je zadrževanje ob ruševinah zapuščenih solinarskih hiš nevarno. »Ruševine so v slabem stanju in obstaja nevarnost porušitve, bilo pa je tudi kar nekaj primerov vandalizma in kraje stavbnega materiala,« problematiko pojasni sogovornik.
OBISK INŠPEKTORATA
Novinarka lokalnega programa nacionalne televizije je v prispevku razkrila, da je park te dni obiskal inšpektorat. Vodja nam to potrdi in pojasni podrobnosti preiskave: »Inšpektorat RS za kulturo in medije je preverjal prijavo zoper omenjena posega, ki jo je vložil zavod za varstvo kulturne dediščine dne 9. 9. 2015, in v zapisniku z dne 17. 12. 2015 je med drugim zapisano, da v primeru mostovža Fontanigge ne gre za nelegalen poseg, saj je bilo pridobljeno soglasje, v primeru mostovža na Leri pa je zapisana ugotovitev, da so bila dela izvedena v korist kulturnega spomenika ter da z izvedenimi deli ni nastala škoda na kulturnem spomeniku.«
INVESTITOR POJASNI NERESNICE V PRIJAVI
Zavod se je torej po tem pripovedovanju pritožil tudi na poseg, za katerega je sam izdal soglasje. Andrej Sovin še posebej poudari nekaj dejstev, ki so pri prijavi neresnična: »Za mostovž na Fontaniggeah je v prijavi navedena neresnična trditev, da je postavljen na betonskih nosilcih. Nadalje je zapisano, da gre za 'tujek, ki vnaša nered v čisto in jasno berljivo strukturo nekdanjih solin'. Za mostovž na Leri pa piše, da naj bi 'brezobzirno posegal v spomenik'. Da je tujek, ki vnaša nered v čisto in jasno strukturo solin, zamegljuje podobo o procesu pridobivanja soli. To je utemeljeno tudi z neresničnimi trditvami, da naj mostovž ne bi sledil enemu ob obstoječih nasipov, čeprav v resnici poteka vzporedno tik ob nasipu, in da naj bi prečkal izparilni bazen v poševni liniji, kar tudi ne drži.«
Zakaj je do take prijave prišlo, vodja ne razume. Na vprašanje, ali gre po njegovem mnenju za »podtikanje polen« pri delu v parku, pa odgovarja: »O tem ne bi želeli špekulirati. Glede na to, da smo tako upravljavci parka kot strokovna služba za varstvo kulturne dediščine izvajalci dveh javnih služb, pa bi pričakovali, da strokovna in tehnična vprašanja rešujemo z dogovorom, ne pa prek prijav inšpekcijskim službam, kar je posledično pritegnilo tudi pozornost medijev.«
MOSTOVŽ LERA JE BREZ SOGLASJA
Za obrazložitev v zvezi s problematiko smo se obrnili tudi na dr. Roberta Peskarja, generalnega konservatorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki neposredno vodi službo za kulturno dediščino. Prepričan je, da je bil v televizijskem prispevku predstavljen pretiran poudarek trditev investitorja, da je dela izvajal v dobro dediščine, in dodaja: »Prispevek ne problematizira dejstva, da je mostovž na območju Lere postavljen brez predpisanega kulturnovarstvenega soglasja, in nekritično sprejema obrazložitev investitorja, da za kulturnovarstveno soglasje ni zaprosil zavoljo hitenja zaradi evropskega denarja. Investitor je pridobil kulturnovarstvene pogoje za gradnjo mostovža na Leri že februarja 2014, za kulturnovarstveno soglasje pa je zaprosil skoraj dve leti po tem, in to na podlagi opozorila Inšpektorata RS za kulturo in medije.«
Obrazloži nam, da je bil mostovž postavljen v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji iz leta 2014 in mu zato zavod ni mogel izdati kulturnovarstvenega soglasja. Zoper to odločitev se je investitor tudi pritožil, pritožba pa je zdaj v odločanju na ministrstvu za kulturo.
LE USKLAJEVANJE PRIVEDE DO PRAVIH REŠITEV
Peskar si želi, da bi prihajalo do usklajevanj med investitorjem in zavodom, kar privede do končne rešitve, ki je skladna z varstvenim režimom. Tega v primeru solin ni bilo. »Da bi se takšnim primerom v prihodnje izognili, bo zavod za varstvo kulturne dediščine imenoval posebno strokovno komisijo različnih strokovnih profilov, z namenom, da bi posege v ta izjemen ambient lahko ustrezneje, se pravi bolj interdisciplinarno, načrtovali in usklajevali,« zaključi.