Novice Svet24

Vzgojni zavod Planina

Strokovni delavci centrov za socialno delo opozarjajo, da obravnavajo vedno mlajše otroke s kompleksnimi težavami. Kot pravi mag. Darja Kuzmanič Korva, sekretarka iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenija, je prav zato nujno, da se organizira hitra in celovita pomoč. V Sloveniji je edini zavod, ki celostno obravnava agresivne najstnike, Vzgojni zavod (VZ) Planina. Tu imajo oddelek intenzivne obravnave, kjer so poleg vzgojiteljev in pedagogov zaposleni specialist psihiatrije, klinični psiholog in zdravstveni tehniki. Ravnateljica zavoda dr. Leonida Zalokar pojasnjuje, da so pri njih otroci obravnavani na enem kraju, da jih ne odpeljejo na psihiatrijo, ko so neobvladljivi. Na tem oddelku je največ pet otrok, ki jim zagotavljajo 24-urni zdravstveni nadzor. Gre za otroke z najtežjimi oblikami psihiatričnih motenj in bolezni ter neobvladljivim avto- in heteroagresivnim vedenjem. V svojo sredino sprejemajo otroke od osmega leta dalje, vse do najstnikov, starih 19 let. A žal na leto zavrnejo od 15 do 20 otrok oziroma mladostnikov zaradi stalne zasedenosti oddelka. Zalokarjeva dodaja: »Že danes bi potrebovali vsaj še tri oddelke.«

Dr. Leonida Zalokar pravi: "Na nas se obračajo predvsem obupani starši, ki se lastnih otrok bojijo."

AVTOAGRESIVNO VEDENJE JE IZZVENELO

Agresija je lahko izolirana motnja in se izraža kot motnja vedenja ali pa je simptom resne duševne motnje: depresija, motnja avtističnega spektra, razvijajoča se psihoza, osebnostna motnja. Zalokarjeva opiše primer šestnajstletnice, ki je bila premeščena iz enega od slovenskih vzgojnih zavodov v VZ Planina, na oddelek intenzivne obravnave, zaradi pogostih poskusov samomora. Pred prihodom na oddelek intenzivne obravnave je bila večino časa hospitalizirana v različnih psihiatričnih ustanovah. Po dveh letih intenzivne obravnave je avtoagresivno vedenje povsem izzvenelo. V drugem primeru je bil desetletni deček nameščen na oddelek intenzivne obravnave zaradi agresivnega vedenja v domačem in šolskem okolju. Po temeljiti zdravstveni diagnostični oceni, ustrezni medikamentozni terapiji ter socialno-pedagoški obravnavi se je deček povsem umiril. Zdaj zelo dobro funkcionira doma in v šoli. Glede spola sogovornica pove, da v zavodu prevladujejo dečki, dekleta predstavljajo četrtino populacije. Obravnava pa povprečno traja od dveh do treh let.

V Sloveniji bi bilo treba čim prej vzpostaviti varovani oddelek za otroke in mladostnike.

NEMOČNI STARŠI

Živeti z agresivnih najstnikom je neznosno in spravlja starše v hudo stisko in nemoč. Zalokarjeva staršem svetuje predvsem ničelno toleranco do vseh oblik agresije ter, da zgodaj zaznajo otrokovo agresivno vedenje. »Na nas se obračajo predvsem obupani starši, ki se lastnih otrok bojijo, ko se grobo in nevarno fizično izživljajo nad njimi. Otroci včasih starše tudi resno poškodujejo – med poškodbami so denimo polomljene kosti, vbodnine z nožem, škarjami ... V takih, res ekstremnih primerih svetujemo, naj se takoj obrnejo na najbližjo policijsko postajo ter zahtevajo prepoved približevanja. Nadalje naj se povežejo s sodišči in centri za socialno delo. Mladostnik, ki je nevarno agresiven do staršev, mora takoj dobiti jasno sporočilo, da je tako dejanje nedopustno in se mora sankcionirati. Mladostnika je treba takoj izločiti iz domačega okolja in premestiti v ustrezno institucijo.«

Vzgojni zavod Planina

VSE VEČ PREPOVEDI PRIBLIŽEVANJA MLADOSTNIKOV

Zalokarjeva pripominja, da starši pokličejo v zavod in sprašujejo, kaj naj naredijo – tako v primerih komaj štiriletnih otrok kot najstnikov. »Otroci in mladostniki so tako nasilni in agresivni do svojih staršev, da so ti primorani poklicati policijsko pomoč; prepoved približevanja mladostnikov lastnim staršem je ukrep, ki bi ga veljalo raziskati. V našem zavodu ugotavljamo, da je tovrstnih ukrepov vse več.«

Ob tem poudarja, da odrasli resne oblike agresivnega vedenja še vedno prepoznavajo prepozno, predvsem pa jih predolgo tolerirajo. Na tem področju v zadnjih petih letih ne vidi nobenega napredka. Na vprašanje,ali je vzgoja staršev kriva, da je najstnik agresiven, sogovornica odgovarja, da je treba najprej izključiti razvijajočo se duševno motnjo, organske vzroke, drogo. Šele potem lahko začnemo razmišljati o naših napakah pri vzgoji.

PRED ZAPRTIMI VRATI

Na vprašanje, kako se država loteva sistemske obravnave agresivnih otrok in kaj bi bilo treba na tem področju storiti, Darja Kuzmanič Korva najprej odgovori, da se pogosto izkaže, da družina, šola ali institucije ne zmoremo ali ne znamo zagotoviti celostne podpore, tudi zato, ker ne oblikujemo skupnega načrta pomoči, ki bi bil pripravljen individualno in bi omogočil takojšnjo pomoč v zdravstvenem sistemu (dostop do specialistov). V primeru slednjega tak otrok ne bi bil izločen iz šolskega sistema, ampak bi v skupnosti dobil podporo in bi lahko ostal v socialni mreži, kjer bi mu bili zagotovljeni vključenost, podpora, dostop do storitev. Medtem ko Leonida Zalokar izpostavi ključne pomanjkljivosti pri obravnavi agresivnih otrok, na katere že vrsto let opozarjajo centri za socialno delo, vzgojni zavodi, mladinski domovi in varstveni centri. Med njimi je pomanjkanje strokovnega kadra in tudi dejstvo, da ni konstruktivnega sodelovanja med pristojnimi resorji. Poleg tega je dostopnost do storitev regijsko slabo pokrita, postopki za nameščanje takih otrok so prepočasni, otroci so pogosto usmerjeni v neustrezne programe. Vse to naj bi bilo delno pogojeno z neustrezno zakonodajo, za odpravljanje nekaterih pogostih motenj pri mladih pa sploh ni primernih programov in namestitev.Takšni nasilni otroci in mladostniki zato pogosto ostanejo pred zaprtimi vrati. Izključujejo jih iz zavodov, šol, pedopsihiatrični oddelki jih zaradi nasilja ne sprejemajo. Dvanajstletni, trinajstletni otroci se lahko znajdejo na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov, kjer pa zaradi zakonskih določb prav tako ne smejo ostati. Gre za začaran krog.
»Celovite in multidisciplinarne sistemske obravnave agresivnih otrok oziroma mladostnikov v Sloveniji torej nimamo. Njihova obravnava bi namreč morala biti medresorsko usklajena ter podkrepljena z najnovejšimi spoznanji pedopsihiatrične, socialne, pravne, sociološke in pedagoške stroke. V Sloveniji pač nimamo enotnega pristopa pri obravnavi otroka ali mladostnika, ki s svojim agresivnim vedenjem neposredno ogroža sebe in/ali druge. Najmanj, kar je treba takoj vzpostaviti, je varovani oddelek za otroke in mladostnike,« zaključi Zalokarjeva.