Otroci v času vojne in na begu doživljajo številne travme. Med drugim so sami ogroženi, so poškodovani, lačni, prezebli, izgubijo bližnje osebe, dom, imetje, dostojanstvo in varnost, je naštela Mikuš Kosova.
Njihovo okrevanje od izgub in travm je v veliki meri odvisno od tega, kako bodo s temi otroci ravnali v novem okolju in koliko jim bodo pomagali, je poudarila otroška psihiatrinja. Iz izkušnje, ko ni bilo nikogar, ki bi hotel pomagati, se namreč lahko razvijejo neprijateljska čustva do ljudi. Izguba vere v človečnost pa lahko povzroči, da človek izgubi del lastne človečnosti. Po mnenju Mikuš Kosove ni prav, da se trpljenje otrok omeji na simptome potravmatske stresne motnje. Paleta njihovega trpljenja je mnogo širša.
Večina odraslih in otrok si sama opomore
O tem, koliko otrok vojne in otrok beguncev bo trajno psihološko poškodovanih, je več različnih podatkov. Nekateri celo navajajo, da naj bi bilo trajno psihološko poškodovanih med 20 in 50 odstotkov otrok teh otrok. A Mikuš Kosova je opozorila, da če bi bilo to res, bi morala imeti duševne motnje polovica nekdanjih otrok in pozneje odraslih na območjih, ki jih je druga svetovna vojna najbolj prizadela.
"Večina odraslih in otrok si sama opomore. Kar ne pomeni, da ni več trpljenja, spomini ostanejo uskladiščeni. Pomeni, da živijo in delujejo normalno, imajo normalne odnose z ljudmi, niso bolniki," je pojasnila.
Običajni načini psihoterapevtske pomoči so pri množicah beguncev s svežimi duševnimi ranami malo uporabni. Za psihoterapijo niti ni strokovnjakov, poleg tega pa so begunci malo zainteresirani za psihološko pomoč. Jezikovne prepreke dodatno zmanjšujejo uporabnost psihoterapije.
Zahodni psihoterapevtski pristopi, ki so usmerjeni zgolj k posamezniku, ne ustrezajo vrednotam in življenjski filozofiji beguncev. Obnesejo se skupinske in v skupnost usmerjene oblike psihosocialne pomoči in predvsem krepitev virov podpore in okrevanja, ki so lastni kulturi in skupnosti. Podobno je tudi z učinkovitostjo zdravljenja z zdravili. Po eni strani je premalo psihiatrov, ki bi zdravila predpisali, pa tudi starši ne želijo, da njihov otrok jemlje tovrstna zdravila, je pojasnila Mikuš Kosova.
Pozitivno in zdravilno na otroke, prizadete od vojnih dogajanj, vpliva predvsem kakovost življenja po vojni, normalizacija življenja, nizkopražne oblike psihosocialne podpore vgrajene v otrokov vsakdan, na primer v šolsko okolje, v razvedrilne in interesne dejavnosti, ter podpora otroku, da izpolnjuje svoji starosti primerne socialne in delovne obveznosti.
Olepšajmo jim dan
"Za otroke, ki preživijo nekaj ur ali dan v Sloveniji, je možno organizirati igralne in interesne dejavnosti, s katerimi sporočamo njim in staršem, da nam je mar, da želimo pomagati, jim olajšati potovanje, olepšati dan," je dejala strokovnjakinja.
Kot pomemben prispevek k psihosocialni podpori otrok Mikuš Kosova vidi širjenje kroga laičnih psihosocialnih pomočnikov. V zdajšnjih okoliščinah kratkotrajnega prehodnega bivanja beguncev v Sloveniji lahko mentalno-higienski strokovnjaki osveščajo, podpirajo in usposabljajo skupine (civilne zaščita, policija, vojska, funkcionarji nevladnih organizacij), ki delujejo v organizaciji življenja beguncev in prostovoljce, ki lahko delujejo kot psihosocialni pomočniki.
