Poročali smo že, da v obeh zgodbah nastopa nekaj istih ljudi. To predvsem velja za Štefana Groska, predsednika etične komisije, o katerem imajo njegovi kolegi sicer povedati veliko dobrega. Vendar pa kaže, da se je prav zaradi zvestega sodelovanja s kolegi znašel v vedru gnojnice z njimi vred. Na delovnem in socialnem sodišču, kjer se sodnica še odloča v zvezi s tožbo Ivana Radana proti UKC Ljubljana zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja, je namreč Grosek kot predsednik etične komisije izjavil, da je v primeru Radan ravnal tako, kot zahteva postopek. Če povzamemo: Radan je v petek, 19. decembra 2014, obiskal (prej mu je telefoniral) Groska kot predsednika etične komisije, da bi mu povedal o svoji etični stiski glede stanja bolnikov, premeščenih z intenzivne v tako imenovano paliativno enoto. Grosek je po naših informacijah Radanu zagotovil, da bo razmislil in da ga bo poklical. Morda je razmislil, poklical ga pa ni. Na delovnem in socialnem sodišču je povedal, da je njegova naloga kot predsednika etične komisije, da poskuša dobiti vsaj dva člana etične komisije (skupaj naj bi bili trije), in da je enega skušal dobiti, a je bil zaseden, naslednjega pa ni mogel več poklicati, ker je ta čas Radan že prišel k njemu. Člana je torej skušal poklicati že na osnovi telefonskega pogovora, s katerim se mu je Radan najavil. Ko je Radan odšel, se je povezal z Viktorjem Švigljem, ki je bil Radanu neposredno nadrejen. Po Groskovih besedah sta se s Švigljem slišala v nedeljo (21. decembra), v ponedeljek pa sta se sestala s pravnikom, članom etične komisije, in naročila Šviglju, naj o dogodku obvesti strokovnega direktorja nevrološke klinike, Davida B. Voduška. Grosku se ni zdelo nič narobe (rekel je, da je bilo brez slabih namenov), ker je bilo posebej naročeno, da Bojane Žvan, predstojnice oddelka, na katerem je delal Radan, naj ne bi obveščali. Zanimivo je, kako zelo učinkovit je bil Vodušek tistega ponedeljka in torka. Napisal je zabeležko pogovora s Švigljem in Radanom, s tem da je vsebino malce priredil (kakor pravi Radan), generalnemu in strokovnemu direktorju UKC (takrat sta bila to Simon Vrhunec in Sergej Hojker) je poslal pobudo za suspenz (naslednji dan pa že za izredno odpoved delovnega razmerja) Radana in pobudo za izredni interni strokovni nadzor na nevrološki kliniki. Potem pa je prišel Radana še obiskat na oddelek, da mu je povedal, da se z bolniki ne sme več ukvarjati. Nazadnje je Vodušek stopil še na policijo in sumljiv dogodek prijavil.
ŠTEVILNE NAPAKE
V vseh teh postopkih je bilo narejenih ogromno napak oziroma niti en ukrep ni bil izveden pravilno. Če čisto izpustimo, da niso obvestili Žvanove, kar bi moral narediti Švigelj, je Grosek delal povsem v nasprotju s poslovnikom komisije za medicinsko etiko. Ta namreč pravi, da je treba sklicati sejo članov oziroma pridobiti mnenje nekaj članov, ki je sprva začasno, dokler ne zaseda komisija na svoji seji in dokler se o primeru ne izjasnijo tudi drugi člani. Nikjer pa ne piše, da je treba najprej obvestiti nadrejene, še najmanj pa tako, da se vmes kakšnega izpusti. Če člani etične komisije nimajo primernega strokovnjaka, ga lahko poiščejo in povabijo na sejo. Kaj je torej naredil Grosek? Poklical je pravnika, sicer člana etične komisije, pogovarjal se je s Švigljem in Voduškom in s tem je bila, kakor je rekel, njegova naloga opravljena. Pa je bila res? Komisija o tej zgodbi leta 2014 ni spregovorila, lani pa so, zanimivo, govorili o evtanaziji "ob sumu nanjo" na nevrološki kliniki. Kot rečeno, Grosek bi moral sklicati člane etične komisije, se z njimi pogovoriti o dilemi, ki mu jo je omenil Radan – glede umiranja bolnikov v mukah –, sprejeti ustrezne sklepe in jih posredovati naprej, najbrž na državno komisijo in verjetno še komu. Na primer zdravniški zbornici s pobudo za izredni zunanji strokovni nadzor nad nevrološko kliniko in predlagati ukrepe za bolj humano umiranje pacientov.
KORISTNA AFERA
Jedro zgodbe, zakaj se to ni zgodilo, je po vsej verjetnosti povezano z dogodki na otroški srčni kirurgiji, kjer dela predsednik etične komisije. Tedaj je bilo delo mednarodne komisije, ki je pregledovala dogodke na otroški srčni kirurgiji med letoma 2007 in 2013, v polnem teku. Poleg tega so bile vse bolj glasne zahteve, da se pregleda tudi tisto, kar se je tam dogajalo tudi pozneje. Govorilo se je o smrti 30 otrok (komisija je na koncu prišla do "začasnega" zaključka, da bi bilo morda štiri smrti mogoče preprečiti). Na tem oddelku se je dogajalo marsikaj. In dejstvo je, da so otroci umirali in da je ves čas v zraku dvom, ali se je to res moralo zgoditi (nekatere prirojene okvare so žal nepopravljive). Javnost je bila zelo budno usmerjena v to in odločanje v vodstvu UKC Ljubljana v zvezi s tem, kdo in kje bodo operirali naše otroke. Novinarji smo tečnarili, vrstile so se tiskovne konference z neprijetnimi vprašanji, veliki egi so sicer napihnjeno nastopali, vendar jim je krmilo ušlo iz rok. Potem pa je prišel zdravnik Ivan Radan. V aferi je vsak iskal svoje koristi: znebiti se je bilo treba Žvanove, novinarje pa usmeriti drugam, da bodo lahko veljaki otroško srčno kirurgijo vodili še naprej po svojih zamislih. Verjetno je zraven še kakšen interes, denimo raznih dobaviteljev, ki s posli z UKC Ljubljana (poglejte samo, koliko naprav "na reverz" ima ta ustanova) mastno služijo. Vse skupaj se je verjetno skuhalo v času od 19. do 22. decembra 2014. Od takrat, ko se je prišel z Groskom pogovorit Radan. Slednji je v priporu, veljaki pa se na svojih stolčkih naprej redijo z denarjem davkoplačevalcev. Vendar kdo se že smeje zadnji?
