Med potjo do tovarne Peko smo srečali upokojeni krajanki, ki sta bili jezni in razočarani nad tem, kar se dogaja. Dejali sta, da je krivda za propad na strani preteklih dveh direktorjev, ki sta situacijo še poslabšala in podjetje privedla do stečaja.
Nihče ne pove, kaj se dogaja
Eden izmed zaposlenih, ki smo ga zmotili pri natovarjanju tovornjaka in ni želel biti imenovan, je dejal, da je v podjetju zaposlen že več kot 30 let. »Nihče nam ne pove, kaj se dogaja. Ne vemo še niti, do kdaj delamo. Kot delavec moraš delati, drugo pa te ne zanima. Če konec meseca dobiš plačo, si lahko srečen, drugega ne moreš zahtevati. Zame je še dobro, saj bom lahko kmalu odšel v pokoj, skrbi pa me za mlade ... Kaj bo z vsemi vami, kje bodo odpuščeni dobili službe ...« nam je zaskrbljeno razlagal. Pristopil je še drugi delavec in nam povedal, da je prej več kot dve desetletji delal v Planiki, ki je prav tako propadla. Nato se je zaposlil v Peku: »Ravno pred začetkom krize sem ujel še zadnjo možnost za zaposlitev. Zdaj pa gre še drugo podjetje, kjer sem delal, v stečaj.« Tudi on, pravi, je imel srečo, leto in pol do pokojnine bo še lahko preživel na zavodu za zaposlovanje, nato pa se bo upokojil. V pogovor je vskočil mlajši voznik tovornjaka in opozoril, da sam ne bo imel te sreče, da bi užival pokoj.
Na povsem neprimeren odnos do delavcev kaže tudi to, da še zadnje dni svojega dela ne vedo, kaj se dogaja.
Nizke plače, nizke pokojnine
Ko smo sogovornike povprašali po plačah, so dejali, da so bile te minimalne, in zatrdili: »Če bi jim bilo omogočeno, bi nam gotovo dali še nižje.« »Najbolj nas tepe, da bomo, ko bomo odšli na zavod, dobivali samo 300 evrov nadomestila, ker smo imeli tako nizke plače,« je dejal delavec, ki bo odpuščen še iz drugega propadlega podjetja. Njihove nizke plače se bodo poznale tudi pri pokojninah: »Ko se bom čez leto in pol upokojil, bo moja pokojnina znašala od 400 do 450 evrov. K sreči imava z ženo hišo, kjer si bova lahko nekaj pridelala.« Kot je povedal, se mu smilijo tisti, ki imajo manjše otroke in jih morajo preskrbeti: »Če imaš otroke in položnice, je pri takšni plači kriza, kaj šele brez nje. Sam imam dva sinova; eden je avtomehanik, drugi je odšel v Avstrijo, kjer je dobil službo in ima mnogo boljšo plačo.«
Dobri stari časi
Ko ga povprašamo, kako je bilo včasih, pove, da je bilo takrat mnogo lažje: »Če včasih, v Jugoslaviji, nisi bil zadovoljen s službo, si šel v drugo. Dobil si kredite, da si nekaj naredil, danes tega ne moreš.« Delavci so nam povedali, da so včasih imeli dobre plače, vendar so moral delati dvoizmensko, nekaj več so dobili tudi z leti, s plačanim regresom in plačanimi nadurami – teh v današnjem času ni več bilo. Ni jim jasno, kako so lahko podjetje spravili v stečaj: »Štiri direktorje smo zamenjali, pa je šlo vedno na slabše. Razumel bi, da bi se denar vlagal v nove stroje, pa se ni nič razvijalo. Kam je šel denar, ki ga je dala država? Tega denarja ni nikjer.« »Če bi bili delavci vseskozi doma, ne bi zapravili tega denarja, ki so ga oni. Zdaj se bo moral vsak znajti sam, nobeden nam ne bo pomagal,« je za konec dejal delavec, ki je končeval enega izmed svojih zadnjih dni v tovarni.
