Dogodki v otroštvu nas za vselej zaznamujejo. Stvari, ki se jih takrat naučimo, pa nas spremljajo vse življenje. Zanimalo pa nas je, kako bo na otroke vplival čas, v katerem živimo?
Pogovarjali smo se s Tino Jereb, specializantko integrativne psihoterapije, ki vodi številne delavnice na temo vzgajanja problematičnih otrok. Zanimalo nas je, kako na slovenske otroke vpliva postavljanje bodeče žice in kaj lahko razberemo iz njihovih risb?
Na slikah so risbe sirijskih otrok, ki že odkar pomnijo, odraščajo v vojni, ki traja že dlje časa kot prva svetovna vojna.
»Kot je razvidno z njihovih risb, so nekateri otroci osebam narisali žalosten izraz na obrazu. Če se vživimo v mlajše otroke, si lahko predstavljamo, da podoba bodeče žice pri njih vzbudi nek občutek strahu, ogroženosti ali pa vsaj negotovosti,« je analizirala Jerebova. Kot je poudarila, je pomembno, da jim starši in drugi odrasli na njihovi starosti primeren način pojasnijo dogajanje v okolici.
Pretresljive risbe sirijskih otrok
Situacija pa je mnogo bolj kot pri nas kritična v Siriji. Nad 5 milijonov otrok tam zaradi vojne potrebuje pomoč. Potrebuje pa jo tudi več kot 2 milijona otrok, ki so s starši pobegnili iz države, kjer od leta 2011 divja vojna. Del rehabilitacijskega procesa, ki so mu podvrženi otroci v sosednjih državah Libanonu, Jordaniji in Turčiji, je tudi risanje njihovih strahov glede prihodnosti. Kot lahko vidimo, so na pretresljivih slikah opazni tanki, vojaki, orožje in pobijanje. Cela generacija tamkajšnjih otrok se bo iz otroštva spominjala samo tako grozljivih prizorov.
Z risb sirijskih otrok lahko jasno razberemo njihove občutke strahu, groze, kaosa, izgube in pretresenosti.
Potreba po ustrezni pomoči
»Z risb sirijskih otrok lahko jasno razberemo njihove občutke strahu, groze, kaosa, izgube in pretresenosti. Če otrok v otroštvu doživi posamezni travmatični dogodek in po njem ne prejme ustrezne pomoči, lahko ta dogodek spodkoplje njegov splošni občutek varnosti in povzroči različne težave v njegovem razvoju. Ponavljajoči travmatični dogodki, ki jih doživljajo otroci na vojnih območjih, pa njihov razvoj zaznamujejo še globlje,« opozarja Jerebova. Kot pravi, je takšen otrok mnogo bolj podvržen razvoju različnih težav v duševnem razvoju v odraslosti. »Doživljajo močna čustva, podoživljajo travmatične dogodke in se ob tem ne zmorejo umiriti, po drugi strani pa se srečujejo s čustveno otopelostjo, pomanjkanjem motivacije, depresijo ipd.«
Prav zato bi se morali še bolj zavedati, da begunski otroci potrebujejo pomoč, ne pa do zob oboroženih vojakov, pred katerimi bežijo v naš svet, ki že začenja postajati podoben njihovemu.
