Nogomet ima v genih. Njegov oče Miha je bil odličen nogometaš, ki je uspešno športno pot združeval še s službo policista. Ljubezen do okroglega usnja je prenesel tudi na starejšega sina Andraža, mlajši pa stopa po drugi poti. Postavni temnolasec je trenutno najboljši nogometaš Olimpije, ki kot za stavo dosega gole. V kratkem pa se mu obeta selitev v tujino.
»Prve nogometne korake sem naredil leta 2005 prav v Olimpiji. Ker je klub nato propadel, sem se pridružil Ljubljani, nato kadetom Interblocka, s katerimi smo bili prvaki, nato pa sem spet prišel v Olimpijo,« pripoveduje Andraž, ki ga s tem klubom veže posebna vez. Njegov oče Miha je bil kapetan Olimpije, mama pa ga je podpirala. Zato je bila za sina logična izbira nogomet. »Vmes sem ga za pol leta nehal igrati in se posvetil tenisu, a me je vleklo nazaj na travnato igrišče,« razlaga. Čeprav so treningi naporni, jih vedno z veseljem opravi. Bodisi enkrat na dan, kadar imajo tekme, ali dvakrat, kadar jih nimajo.
Nogomet je zanj najboljša služba: igraš in uživaš, pa še plačajo te za to. »Seveda ne gre brez odrekanj, a je veliko več plusov kot minusov. Priznam, da mi je včasih težko iti na trening. Sploh pozimi, ko je zunaj minus deset, mi pa treniramo zunaj. A tudi to je sestavni del tega športa,« je realen.
Nogomet mu je dal nekaj prepoznavnosti, delovne navade, skrb za svoje telo, zgodnje vstajanje, zdrav življenjski slog brez alkohola. »Šport človeka spravi na pravo pot. Je najboljša popotnica za mladino,« je prepričan Andraž, ki mu zaradi slave doma ni prihranjenega nič gospodinjskega dela. Mama ju je z bratom naučila vseh opravil, od čiščenja do pospravljanja, pri katerih redno sodelujeta. Le kuhati mu ne diši najbolj.
Nogomet je velika ljubezen
Mladenič za zdaj še živi doma, čeprav si je že kupil svoje stanovanje. »Od doma se bom odselil, ko bom šel v tujino. Do nedavnega sem imel punco, pa sem veliko časa preživel pri njej, sicer pa sem tako ali tako veliko odstoten in domov pridem samo spat, zato se mi ne splača živeti sam,« pripoveduje in dodaja, da je od nogometa mogoče živeti kot gospod. Toda čeprav bi si lahko privoščil veliko več, ostaja skromen. Sem ter tja si kupi kakšno modno oblačilo, seveda pa, kot je to pri nogometaših navada, ne gre brez dobrega avtomobila. »Ti so moja strast, vendar tudi tu ne pretiravam,« pravi, ponosen na to, da od sedemnajstega leta sam služi svoj denar, ki ga seveda tudi pridno varčuje.
Poleg nogometa se je vpisal še na študij ekonomije, vendar za sedenje za knjigami nima največjega motiva. Raje igra videoigrice ali se druži s prijatelji, s katerimi se poznajo že vse življenje. »Dobri smo si tudi s soigralci. Vsake toliko gremo ven, kjer nas dekleta kar prepoznajo. Puščajo nam telefonske številke in vabijo na pijačo. Priznam, da mi pozornost godi,« se smeji.
Pet let je bil srečno zaljubljen, od nedavnega je samski. Pritegnejo ga svetlolasa in pametna dekleta, vendar se mu pri 21 letih še ne mudi ustaliti.
