Mariborski klinični center je ena redkih javnih zdravstvenih ustanov, ki ima svojo spletno stran tudi v ruščini. Število tujih samoplačnikov se sicer povečuje, vendar še vedno obsega samo od 20 do 30 pacientov na leto.
Arhiv Svet24
Janez Lencl, UKC Maribor
Pred štirimi leti je Univerzitetni klinični center Maribor podpisal pogodbo z blagovno znamko Slovenia Medical, pod katero se združujejo medicinski centri v Sloveniji, poleg UKC Maribor še bolnišnica Golnik, univerzitetni rehabilitacijski center Soča, bolnišnica Valdoltra, Terme Krka in Medical center Rogaška.
»Pogovarjali smo se o skupnem nastopu na tujem trgu, predvsem na ruskem. Kot zavod smo se takrat začeli pripravljati na tuje paciente – samoplačnike. Seveda imamo spletno stran tudi v angleščini in nemščini zaradi bližnje Avstrije – zanimivi smo namreč tudi za Avstrijce,« je povedal Janez Lencl, vodja Centra za odnose z javnostmi in marketing UKC Maribor.
Slovenci smo bolj vajeni, da se moramo pogosteje ozirati po zdravstvenih storitvah v tujini kot obratno, čeprav je slovensko javno zdravstvo veljalo v preteklosti, vsaj za države nekdanje Jugoslavije, kot izjemno kakovostno. Za ta področja smo še vedno dokaj visoko na kakovostni lestvici. Tako Lencl navaja, da v Maribor prihaja izjemno veliko hrvaških, srbskih in bosanskih parov, ki imajo težave z zanositvijo oziroma neplodnostjo.
Tako velike ustanove, kot je UKC Maribor, tržijo tudi toplotno energijo in lastno pralnico.
Premalo nadstandardnih sob
Še vedno so zelo dobro obiskana tudi slovenska zdravilišča, ki imajo bogato ponudbo zdravstvenih programov, ko pa se pokažejo zahtevnejše potrebe tujih gostov, jih iz zdravilišč pogosto napotijo v zdravstvene ustanove. Tako se dogaja tudi v UKC Maribor, kjer beležijo precejšnje število ruskih gostov in gostov drugih narodnosti, ki prihajajo v klinični center predvsem iz Rogaške Slatine. Gre za različne težave, čeprav pri teh gostih prevladujejo gastroenterološke bolezni, pridejo pa tudi zaradi težav z očmi, na plastične operacije, operacije ščitnice, na nuklearne preglede in ortopedijo. »Gostje v zdraviliščih večkrat potrebujejo kakšen diagnostični pregled, nato pa pri nas opravijo še kakšen poseg oziroma potrebujejo še nadaljnjo obravnavo, ki jim jo lahko ponudimo. Včasih ostane sicer samo pri povpraševanjih, dostikrat pa se odločijo za manjše posege in ambulantne preglede,« pojasnjuje Lencl in poudarja, da (še) ne moremo govoriti o množičnem pojavu. Problem se pri tujih samoplačnikih namreč pokaže tudi pri tem, da poleg zdravstvene storitve pričakujejo nadstandardno namestitev, v javnem zdravstvu pa takih prostorov ni vedno na voljo.
Precej povpraševanja je tudi po oskrbi strelnih poškodb ljudi iz različnih arabskih držav, s katero ima rehabilitacijski center Soča že veliko izkušenj. Do zdaj so v Mariboru že obravnavali skupino takih poškodovancev iz Libije, vendar v njihovem primeru niso plačniki posamezniki, temveč jim stroške zdravljenja krije njihova država.
STA
UKC Maribor
Lažje v Nemčijo
Nekateri izmed teh pacientov so nekaj posegov opravili že v Nemčiji, nato pa so zdravljenje nadaljevali v Sloveniji. Glede na zahodne države je naša prednost v ceni, medtem ko je strokovnost še vedno na primerljivi ravni. »Nemčija in nekatere druge zahodnoevropske države pa so tukaj v prednosti, kar se tiče administrativnih zahtev, saj ima na primer Nemčija svoja konzularna predstavništva razpršena domala povsod, medtem ko mora neki Libijec, ki leži v turški bolnišnici, po vizo za Slovenijo v Kairo. Tako je lažje priti v Nemčijo kot do nas,« dodaja Lencl, ki je prepričan, da bo za primerno obravnavo in sprejem tujih samoplačnikov treba spremeniti še marsikaj znotraj javnih ustanov.
STA
