O eni izmed zlorab smo pisali nedavno, ko je medicinsko fakulteto v Ljubljani na to možnost opozorila finančna uprava. Dean Ravnik, zdaj že nekdanji vodja inštituta za anatomijo ljubljanske medicinske fakultete, je zaradi suma nepravilnega ravnanja z deli človeškega telesa ostal brez službe, zoper njega potekajo tudi ustrezni kazenski postopki. Med zdravniki in tudi med laično javnostjo so se takoj razbohotile zgodbe, ki burijo duhove. Ali je res mogoče, da v tej državi z ljudmi tudi po tem, ko so mrtvi, zdravniki trgujejo oziroma jih izrabljajo za svoje zaslužke? Glede na vse, kar smo v zadnjem času slišali, je mogoče verjeti skoraj vse.
Kaj se torej dogaja s trupli?
Po smrti lahko trupla pridejo na enega od naslednjih inštitutov (medicinske fakultete v Ljubljani): na inštitut za sodno medicino, inštitut za patologijo ali na inštitut za anatomijo. Daleč največ trupel dobijo na inštitutu za sodno medicino. Izvedeli smo, da so letos (upoštevaje še mesec dni do konca leta) dobili okrog 1200 trupel, medtem ko so jih na inštitutu za patologijo dobili okrog 300. Na inštitutu za anatomijo pa nikoli ne morejo predvideti, koliko jih bodo dobili, ker je način, kako jih dobijo, bistveno drugačen. Na sodno medicino pridejo na primer vsa trupla, za katere obstaja sum za kaznivo dejanje, pa tudi če bolnik v roku 24 ur umre v bolnišnici; in trupla, pri katerih vzrok smrti ni razjasnjen. Na patologijo pridejo trupla bolnikov, ki so dolgo ležali v bolnišnici, pa diagnoza ali vzrok smrti nista jasna. Na anatomijo pa pridejo trupla tistih ljudi, ki so se še v času življenja odločili, da bodo po smrti svoje telo darovali v znanstvene in učne namene. Posebej velja opozoriti, da to ni isto kot odločitev za darovanje organov.
Darovanje organov je nekaj drugega
Darovanje organov poteka po točno določenem protokolu in sledi želji vsakega človeka, ki se odloči, da bo darovalec. Preden pa zdravniki odvzamejo katerikoli, tudi najmanjši del telesa, vedoč, da gre za darovalca, morajo opraviti nekajstopenjski postopek za ugotovitev možganske smrti. To je namreč čas, ko je jasno, da bolnik ni več živ, vendar so takrat organi in tkiva še primerni za presaditev.
Pri darovanju trupla je stvar nekoliko drugačna. Res je, gre prav tako za odločitev človeka, ko je bil še živ, darovalca torej, vendar truplo pride na anatomijo šele najmanj 24 ur po smrti, kar ga takoj izključi kot potencialnega darovalca organov. To pa pomeni, da se tisti, ki so ugibali, kako morda zdravniki na inštitutu za anatomijo prodajajo trupla ali dele trupel zato, da jih lahko presadijo drugim, zelo motijo. Ne trupel ne delov trupel v takem stanju ni mogoče uporabiti za presajanje in jih na ta način »spraviti v denar«. Edino, kar je možno, je, da se deli trupel uporabijo kot nekakšen učni eksponat, kar pa ne pomeni nič drugega kot to, za kar je bilo truplo darovano. Vprašanje torej je, kako take eksponate nekdo uporabi. Da bi trupla prodajali in morda celo kradli, kakor sta to pred stoletji počela slavna umetnika Leonardo da Vinci in Michelangelo, da sta se učila anatomije, danes ni več mogoče.
Kje so trupla?
Če se vrnemo k inštitutu za anatomijo, bo verjetno marsikoga zanimalo, kje so torej trupla, s katerimi naj bi »služil« nekdanji predstojnik tega inštituta. Kam so odšla oziroma kam jih je »kupec« odpeljal. Kakor smo (seveda neuradno) izvedeli, niso odšla nikamor, še vedno so na inštitutu za anatomijo. Deli, ki jih, shranjene v posebnih preparatih, hranijo, so namreč tam zato, da se tisti, ki jih to zanima, iz njih nekaj naučijo. Namenjeni so za razne tečaje. Težko bi predpostavljali, da jih ima neki zdravnik na svoji nočni omarici. Ali pač?