Marsikdo, ki se ozre proti vili na Titovi cesti v Mariboru, kjer je bil nekoč materinski dom, zdaj pa precej prazna hiša spominja na hišo strahov, pomisli, da je življenje v takšnem objektu za vsakogar lahko precej kraljevsko. Pa še zdaleč ni tako, zatrjuje 84-letna edina najemnica Marija Weingerl, ki tam živi že od leta 1969.
ŽE POL STOLETJA
V hiši je bila pred kratkim, zatrjuje Weingerlova, zaradi nedavne deložacije sosednjega stanovanja precej oškodovana. Za časopis Svet24 je povedala: »Prišla sem iz bolnišnice, ko sem kar naenkrat zagledala pred hišo kombi, v katerega so že odnašali moje stvari. V predsobi, ki sva jo skupaj uporabljali s hčerko (sosednje stanovanje je v najemu njenega zeta), sem imela omare. V njih sem imela oblačila in obutev, različno orodje, več kuhinjskih pripomočkov. Odnesli so mi še veliko hrane, sladkor, moko, kuhinjske pripomočke. Spravili so se tudi na kopalnico in sneli straniščno školjko in umivalnik, odnesli so straniščno metlico, čistila ter umazano perilo. Če se ne bi pravočasno vrnila, bi ostala brez pralnega stroja,« je poudarila Weingerlova, ki si je že kupila straniščno školjko, saj brez sanitarij ne more živeti.
Sogovornica je zelo prizadeta, saj je bilo v tem prostoru veliko različnih predmetov, ki jih je tja spravljal njen pokojni mož. »Sami smo jih kupili, zdaj pa so jih vse odpeljali, čeprav ne bi smeli biti del deložacije. Uporaba predsobe je bila razdeljena na pol, izpraznili pa so celo,« pripoveduje Weingerlova. Odločila se je za kazensko ovadbo, saj meni, da gre za krajo. Njena hči Dragica Bačani doda, da prostor ni bil razdeljen s steno, saj imajo skupni vhod, skupaj pa uporabljajo tudi sanitarne prostore, zato so po njenem prepričanju na nedovoljen način posegli v njene pravice in kršitev ustave.
Ker je izvršitelj odstranil tudi straniščno školjko in umivalnik, se je najemnica odločila za kazensko ovadbo, saj meni, da gre za krajo.
IZSELITEV ZARADI VIKENDA
Deložacija stanovanja je bila v začetku oktobra, čeprav so pristojnim sodiščem med drugim sporočili, da imajo bolnega človeka, ki je diabetik. »Zjutraj sem na dvorišču kar naenkrat zagledala sodnega izvršitelja. Dejala sem mu, da je zadeva na sodišču in naj bi postopki zadržali deložacijo. Po dveh dneh je do deložacije vseeno prišlo,« razloži Weingerlova.
Njena hči pravi, da je bila že leta 1968 v pogodbi z bolnišnico opredeljena souporaba predsobe in kopalnice, leta 1994 pa jim je mariborska bolnišnica stanovanje ponudila v odkup. »Lastniki smo bili dve leti, saj se je kar naenkrat našel upravičenec, in takrat se je začela naša kalvarija. Celoten objekt je bil vrnjen po zakonu o denacionalizaciji, vendar je po mojem prepričanju prišlo do koruptivnega dejanja.
Šele leta 2007 smo sklenili najemno pogodbo, a je v tem času lastnica že zahtevala mojo izselitev, češ da imam bivalni vikend v Negovi, ki je 33 kilometrov iz Maribora,« pojasnjuje Bačanijeva in dodaja, da so si deložacijo nakopali zaradi neplačila sodne takse. Zatajil naj bi njihov odvetnik, saj je zamudil zakonite roke. »Tako je odločilo tudi vrhovno sodišče, pa tudi ustavno sodišče je zavrnilo našo pobudo, češ da nimamo 'pravnega interesa',« je povedala Bačanijeva in nadaljevala o njihovem odvetniku, pri čemer gre za isto osebo, ki je temu upravičencu izdala slovensko državljanstvo.
»Tudi tukaj je šlo za koruptivno dejanje, zato sem se že pisala protikorupcijski komisiji,« je dodala Bačanijeva. Deložaciji oporeka, saj meni, da so ji storili krivico, krivdo pa pripisuje državnim ustanovam, ki so delale površno in nezakonito, najbolj pa jo jezi, ker so deložirali še njeno mater, ki ni bila predmet deložacije. »Ponovno se je izkazalo, da lahko v naši državi močnejši oziroma bogatejši dela s šibkejšim, kar se mu zljubi. Nihče za nič ne odgovarja. Še vedno sem prepričana, da so nam kršena vsa ustavna pravila človekovih pravic. Zaradi izgubljenih tožb za povrnitev odškodnine od države smo državnemu pravobranilstvu in UKC Maribor dolžni povrnitev stroškov v višini 14.000 evrov. Imamo tudi izvršbo na transakcijskih računih, kupnina za stanovanje nam je bila vrnjena v lanskem letu,« pojasni Bačanijeva, ki se ji kljub vsemu zdi smešno, da bo njena mati pri 84 letih na sodišču iskala pravico za svoje stvari, ki bi ji jih morali vrniti takoj ali najpozneje naslednji dan. »Sodišče bi moralo tako reagirati,« je zaključila Bačanijeva, ki jo skrbi, koliko denarja bi morala mati odšteti še za stroške, ki bi nastali za prevoz stvari nazaj.
NEODZIVNI DOLŽNIK
Bojan Miletič, sodni izvršitelj, je za Svet24 dejal, da je zgolj delal po sklepu o izvršbi mariborskega okrajnega sodišča, da iz stanovanja, velikega okoli 56 kvadratnih metrov, odstrani predmete in osebe.
»V okviru stanovanja sta tudi stranišče in kopalnica. Lastnik stanovanja ni želel, da so stvari dolžnika v njegovem stanovanju, ko se postopek zaključi. Pri deložaciji odnesemo premične stvari in jih izročimo dolžniku, če je prisoten, v nasprotnem primeru v skladišče, ter dolžnika pozovemo, da jih prevzame,« pojasni Miletič, ki Weingerlovo nenehno prosi, da to stori, sicer pa ji je ob deložaciji dal 30-dnevni rok, da po predhodnem dogovoru z njim stvari prevzame.
Ker tega ni storila, ji je Miletič dal dodatni rok za prevzem, saj, tako pravi sogovornik, tudi skladišče stane in podobno. »Imam zelo neodzivnega dolžnika, ki zavrača moje sodelovanje,« pravi Miletič in dodaja, da želi Bačanijeva prikazati, kot da se ji godi krivica, s čimer bi dobila močnejši položaj v odškodninskem zahtevku od države. »Bačanijeva je sicer tudi lastnica bivalnega vikenda in solastnica poslovno-stanovanjske zgradbe. Osnova za deložacijo pa je bila ta, da je izgubila stanovanjsko pravico v denacionalizirani hiši, saj ima svoj prostor, v katerem lahko živi. In zdaj sem jaz – kot izvršitelj sem v 15 letih doživel že številne deložacije, veliko hujše, denimo z mamicami samohranilkami in malimi otroki – izpadel kot kolateralna žrtev. Deložacijo sem na njeno željo predstavil, Bačanijeva pa me zaradi enega samega postopka, za katerega je sama kriva, obtožuje in se medijsko 'oglašuje'. Obstajata dve plati zgodbe,« je zaključil Miletič.
