Bučar, ki je veljal za starosto slovenske politike in je leta 1992 prejel tudi zlati častni znak svobode RS, je umrl v 93. letu starosti. Številni so ob tem izpostavili njegov izjemen prispevek k suverenosti Slovenije ter pomen njegove kritične misli za politiko in družbo.
Sicer je bil Bučar od vsega začetka med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije leta 1987 je objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program, kasneje pa je bil pomemben svetovalec odbora za človekove pravice, zametka leta 1989 ustanovljene prodemokratične koalicije strank Demos.
Leta 1990 je bil Bučar na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in bil nato izbran za njenega predsednika. Na čelu skupščine je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992.
Čeprav se je leta 1996 uradno upokojil, je ostal aktiven v političnem življenju in se je javno odzival na aktualne razmere v državi ter poteze slovenske politike, večkrat tudi kritično.