Niti močno deževje, mokra trava in luže na cesti včeraj dopoldne niso ustavili številnih prebežnikov, ki so želeli po trasi železniške proge ilegalno prestopiti slovensko-avstrijsko mejo v Šentilju v Slovenskih goricah. So pa v noči na ponedeljek več skupin zavrnili avstrijski policisti, ki patruljirajo na meji, smo včeraj izvedeli v tamkajšnjem namestitvenem centru, ki ga je včeraj obiskala tudi naša ekipa.
Husein o razlogih za beg iz domovine: »Morali smo pobegniti, saj v Siriji ni živeti. Tam nimamo nobene prihodnosti.«
TRIJE OBROKI NA DAN
Če se je minule dni večina prebežnikov zadrževala pred šotori, so včeraj želeli čimprej na zajtrk in še pred kosilom ujeti avtobus za Avstrijo. V dopoldanskem času so namreč manjšo skupino beguncev pripravljali na odhod v Avstrijo (v Špilju naj bi sprejeli 150 beguncev), drugi pa so ostali in čakali v nastanitvenem centru. Ivana Grilanc iz civilne zaščite je povedala, da je v nastanitvenem centru v Šentilju, kjer je prostora za okoli 2.000 beguncev, trenutno okoli 1.000 beguncev, kjer jim zagotavljajo hrano in ostalo, kar najbolj potrebujejo. »Zjutraj dobijo hladen obrok, kruh z marmelado ali čokoladnim namazom in skodelico čaja, ob 13. uri jim Slovenska vojska zagotovi topel obrok, v večernih urah, ob 19. uri, pa hladen obrok. Slednjega od Rdečega križa in Karitasa,« je pojasnila Grilančeva. Beguncem tudi sproti zagotavljajo ustrezno čiščenje in odvažajo odpadke, v šotoru pa imajo svoj ležalnik in odejo. Na vprašanje, ali šotore ogrevajo, je odgovorila, da zaenkrat samo spodnjega, vendar beguncem ob tolikšnem številu v enem prostoru v šotoru ni hladno.
OBROKI ZA »ZAMUDNIKE«
Predsednik mariborskega območnega združenja Rdečega križa Alojz Kovačič je povedal, da jim hrano dajejo tudi ponoči, a samo tistim, ki pridejo po predvidenih urah obrokov. Dodal je, da so imeli v noči na ponedeljek tudi srečni dogodek. Eno žensko so ponoči odpeljali v mariborsko porodnišnico, kjer je rodila, vendar imajo zdaj velike težave, saj se želi z nekaj ur starim novorojenčkom pridružiti družini, ki čaka na Šentilju. Tako da zdaj zanjo po njegovih besedah organizirajo primeren prevoz v Avstrijo.
ČIMPREJ V NEMČIJO
Vsem beguncem, tudi tistim, ki niso znali dobro angleško ali nemško in so bili pripravljeni odgovarjati na vprašanja novinarjev, je bilo skupna ena beseda: »Germany.« 18-letni Aisa je povedal, da prihaja iz Sirije, kjer si brez denarja, ki ga sam nima, ne more ustvariti dostojnega življenja. »Ko mi bo z družino uspelo priti v Nemčijo, bi se tam želel tudi zaposliti,« je dejal Aisa in dodal, da je zadovoljen z oskrbo v Sloveniji, česar pa ne more reči za Srbijo in Hrvaško. Tudi njegovi prijatelji, Hilal, Husein in Bilal so menili tako; čimprej v Nemčijo. »Morali smo pobegniti, saj v Siriji ni živeti. Tam nimamo nobene prihodnosti. Nemčija pa nam bo omogočila lepše življenje,« je prepričan Husein, ki bo po prihodu v to obljubljeno državo takoj, ko se bo ustalil, poskrbel, da se mu čimprej pridružijo vsi njegovi sorodniki.
Neuradno smo tudi izvedeli, da z begunci, vsaj v Šentilju, odgovornim ni najbolj lahko. Ponoči so v šotorih sicer mirni in jih večina spi, podnevi pa imajo z njimi več težav, a je to po svoje razumljivo, saj želijo čimprej nadaljevati pot do svoje končne destinacije, Nemčije. Tako prihaja tudi do prerivanj, takoj ko izvedo novico, da prihaja avtobus, ki jih bo nekaj odpeljal v sosednjo Avstrijo.
