Kot smo pred kratkim že pisali v našem časniku, je proces denacionalizacije resda že skorajda končan. Rešenih je več kot 99 odstotkov vseh primerov, vrnjenega je bilo 2,1 milijarde evrov premoženja, nekaj v naravi, nekaj v odškodninah. Osnovni princip je bil jasen že po sprejemu zakona o denacionalizaciji leta 1991. Če se le da, je treba premoženje vrniti v naravi, če za to obstajajo resne ovire, se izplačajo odškodnine. Vse skupaj bi moralo biti urejeno v treh ali štirih letih.
Kje se je zataknilo?
A če se kje lahko kaj zatakne in razvleče prek vseh razumnih meja, je to zagotovo Slovenija. Če so upravne enote primere reševale dokaj hitro, se je večina zadev zapletla na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) ter na ministrstvu za kulturo, ki odločata o vračilu naravnih in kulturnih znamenitosti.
Denacionalizacija v Ljubljani MOL ima odprte še tri zelo pomembne zadeve. To so Baragovo semenišče in stavbe v kompleksu Sv. Urha (obe zadevi rešuje ministrstvo za kulturo) ter Vrtec na Puharjevi 4, ki ga rešuje Upravna enota Ljubljana. Vse tri naštete zadeve so še vedno v dokaznem postopku in zanje še vedno ni izdana odločba o denacionalizaciji. O vseh treh zadevah je bilo že nekajkrat odločeno na prvi stopnji, a je pritožbeni organ zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje.
Kot so nam povedali na MOP, imajo v pritožbenem postopku trenutno 14 denacionalizacijskih zadev. »Kot prvostopenjski upravni organ pa MOP trenutno rešuje štiri denacionalizacijske zadeve. Pričakujemo, da bomo navedene denacionalizacijske zadeve rešili do konca leta 2015,« so dodali. To pomeni, da imajo v predalih štiri zadeve, o katerih se v zadnjih osmih letih, odkar so prešle v njihovo pristojnost, ni odločilo še nič. Neuradno nam je uspelo izvedeti, da je bilo za eno od teh zadev vloženih že več kot deset urgenc, a se kljub temu ni zgodilo nič. Napoved, da bodo zdaj vse rešili v le nekaj mesecih, se tistim, ki so seznanjeni s postopki, zdi preveč optimistična. Jasno je namreč, da bo vsaka pritožba na odločitev prve stopnje postopke še podaljšala.
Na ministrstvu za kulturo je ta trenutek odprtih 32 zadev. Opozarjajo, da je v okviru reševanja denacionalizacijskih postopkov treba upoštevati, da se več kot polovica zadev znajde pred upravnim sodiščem, nekatere celo večkrat, in da statistika kot rešene šteje tiste zadeve, o katerih je bilo v celoti odločeno ali ki se zaradi tožb strank zoper odločbe ministrstva nahajajo na upravnem sodišču. A tudi na naslovu kulturnega ministrstva je nekaj zadev, o katerih ni bilo odločeno še popolnoma nič.
Kje so razlogi?
Kaj si o zavlačevanju postopkov mislijo na ljubljanski nadškofiji kot največji denacionalizacijski upravičenki, nam ni uspelo izvedeti, sporočili so nam zgolj, da o denacionalizacijskih postopkih, ki še potekajo in niso zaključeni, ne posredujejo informacij, ker s tem in morebitnimi komentarji ne želijo vplivati na delo pristojnih ustanov. Tako potrpežljivo čakajo, da uradniki odločijo o zemljiščih v Triglavskem narodnem parku, Križankah, Uršulinskem samostanu, Baragovem semenišču … Razlogov za tako dolge roke naj bi bilo več.
Eden izmed teh je vztrajanje, da se zadeve vrnejo v naravnem stanju. Ker je višina odškodnine določena z več kot dve desetletji starim pravnim aktom (določena je še v nemških markah), je jasno, da je nepremičninam v tem času vrednost močno narasla. Nekatere ocene so, da je pri nekaterih stavbah sedanja tržna vrednost kar desetkrat višja od tistega, kar bi bilo izplačano kot odškodnina. Tega se seveda zavedajo tudi tisti, ki te stavbe uporabljajo danes, zato ni čudno, da se vedno najde kdo, ki se na odločitev pritoži.
Drugi razlog naj bi bila kadrovska podhranjenost. Na ministrstvu za kulturo naj bi se namreč z denacionalizacijskimi zadevami ukvarjala zgolj ena oseba, za katero naj bi veljalo, tako naši viri, da se izjemno težko odloči. Poleg tega k reševanju zadev zagotovo ni pripomoglo dejstvo, da smo nekaj časa bili celo brez ministrstva za kulturo in da je bilo MOP nekaj časa razdeljeno ter je okolje spadalo k ministrstvu za kmetijstvo, prostor pa k ministrstvu za infrastrukturo. To seveda ne pomeni, da se o denacionalizaciji v tem času ni dalo odločati, a za birokratsko oviro ali dve je bilo to povsem dovolj.
Kako in kdaj do zaključka?
Kot smo že zapisali, je le malo verjetnosti, da bo uradnim organom uspelo doseči cilj in vse razrešiti do konca letošnjega leta. Naš vir je bil pri nakazovanju rešitve povsem pragmatičen. »Vsem, ki odločajo, bi morali dodeliti skupen prostor, ne glede na to, na katerem ministrstvu ali upravni enoti so zaposleni. Konec koncev vsi delajo za vlado Slovenije, ne glede na to, kje sedijo in kaj piše na vratih. Kadrovsko bi jih lahko okrepili s tistimi, ki so uspešno reševali zadeve na upravnih enotah in zdaj niso več tako obremenjeni, in zadeve bi bile hitro rešene. Tako pa se bojim, da še dolgo ne bo konca.«
