Na vrata ljubljanskega kriznega centra za mlade največkrat potrkajo najstnice, ki so dopolnile komaj 13, 14 in 15 let. Na leto pa krizni center v povprečju sprejmejo od 60 do 80 otrok.
Le kaj mlade pesti, da so prisiljeni pozvoniti na vrata institucije, in kljub temu da nikogar ne poznajo, v neznancu vidijo rešitelja? Strokovni sodelavec Tone Kočevar iz kriznega centra Ljubljana pojasnjuje, da velikokrat sprejemajo mlade, ki so bili žrtve psihofizičnega nasilja, tudi spolnega. Pri njih opaža, da se spopadajo z depresijo, vedenjskimi težavami, motnjami prehranjevanja, osebnostnimi in anksioznimi motnjami.
VZGOJNA NEMOČ STARŠEV
Srž njihovih težav se pogosto skriva v vzgojni nemoči staršev. Slednji so preveč vpreženi v »kruhoborstvo« in nimajo časa,da bi se ukvarjali z naraščajem, saj se nemalokrat borijo za preživetje. Otroci so zato v današnji »turbopotrošniški« družbi prepuščeni sami sebi. Vodja kriznega centra Kresnička iz Radovljice Doris Globočnik dodaja, da se mladi, predvsem mlajši polnoletniki, danes težje osamosvojijo. Težave so še posebej pri tistih, ki niso vključeni v proces šolanja. Za sprejem se največkrat nanje obrnejo strokovne delavke iz centrov za socialno delo. Če pride do krizne situacije izven delovnega časa centra za socialno delo, pa dežurni strokovni delavec iz regijske interventne službe. Vsako leto pa imajo tudi nekaj primerov, ko se za bivanje pri njih otroci oziroma mladostniki odločijo sami. Pokličejo jih tudi iz šol, vzgojnih zavodov.
OČE HODIL PO HČERKI
Kakor v Ljubljani tudi v Radovljici med uporabniki prevladujejo dekleta. Lani so imeli 50 sprejemov (28 deklet in 22 fantov), leta poprej 40 sprejemov (21 deklet, 19 fantov) in leta 2012 34 sprejemov (26 deklet in 8 fantov). Krute izkušnje, ki je ne bi smel doživeti noben otrok, se spominja ena izmed uporabnic, recimo ji Ana.
Večina otrok in mladostnikov biva v kriznih centrih manj kot 21 dni. A se lahko pripeti, da bivajo tudi več mesecev.
»Do 13. leta me je oče pretepal. Že nekaj let te bolečine ob njegovem udarcu nisem več občutila. Ravno zaradi tega sem jih 'fasala' največ, saj, ker me ni bolelo, nisem jokala. Najbolj od vseh pretepov se spomnim zadnjega. Bila sem v kuhinji, ko je prišel domov. Ravno sem hotela pomiti posodo za njim, ko je prišel v kuhinjo in me začel nadirati, zakaj nisem prej pomila, takoj, ko je šel od doma. Še preden sem mu lahko odgovorila, sem začutila bolečino v desnem licu.
Že naslednji trenutek pa sem ležala na tleh. Bolelo me ni nič, videla pa sem ga, kako je z užitkom hodil po meni. Vedno močneje je pritiskal, dokler se mi niso ulile solze. Potegnil me je pokonci in mi nekaj začel govoriti, jaz pa sploh nisem razločila besed. Spet sem začutila bolečino, ampak tokrat v trebuhu. Zložila sem se po tleh in zaslišala njegove korake, prihajal je proti meni. Prijel je za vrata omarice in me z vso močjo udaril z njimi v glavo. Potem sem se pobrala in šla v sobo. Bil je četrtek.
V petek sem šla v šolo in iskala socialno delavko, vendar je nisem našla. To mi je končno uspelo v ponedeljek. Povedala sem ji za vse, kar se mi je kdaj zgodilo, v bistvu, kaj vse mi je delal. Poklicala je na center za socialno delo in se pogovorila s kolegico. Ta kolegica je prišla v pol ure in zmenili sva se, da če se bom počutila ogroženo, jo pokličem in me bo nemudoma peljala v krizni center. V torek je bilo doma vse lepo in prav. Ko pa je mami prišla naslednji dan domov, sem mislila, da me bo kap. Začela se je dreti name, da kar sem si skuhala, bom to tudi 'požrla', pa da bom že videla takrat, ko bo 'fotr' prišel domov.«
POLICIJSKO VARSTVO
Tega dne so Ano sprejeli v krizni center za mlade Kresnička, kjer je preživela mesec dni, socialna delavka pa jo je za ta čas odvzela staršem. Ker ji starša nista hotela dati obleke, so ji jo priskrbeli v kriznem centru. Poleg oblačil so ji priskrbeli še policijsko varstvo. Anina življenjska pot se je nadaljevalo tako, da so ji našli rejniško družino. »Bila sem vesela zato, ker se mi ni bilo treba vrniti domov. Zdaj že šest mesecev živim pri rejnikih in sem vesela, da sem zbrala toliko poguma, da sem šla od doma. Mladim pa sporočam, če jih kdo tepe ali izvaja kakršnokoli nasilje nad njimi, naj se obrnejo na najbližjo odraslo osebo, ki ji zaupajo,« sklene Ana.
PROSTOVOLJNI PRISTOP
Doris Globočnik razlaga, da je najpomembnejše pri delu v kriznih centrih, da mladostnik prostovoljno pristopi v obravnavo oz. bivanje. Starši se največkrat strinjajo z otrokovo namestitvijo v krizni center. V primeru, da se ne strinjajo, pa pristojni CSD lahko izda odločbo o odvzemu. Otroci in mladostniki naj bi v kriznem centru bivali do 21 dni. Večina otrok in mladostnikov biva manj kot 21 dni, se pa povečuje delež otrok in mladostnikov, ki v kriznem centru ostanejo dalj časa, tudi več mesecev. Sogovornica kot razloge za podaljševanje bivanja navaja: kompleksnost življenjske situacije otroka oziroma mladostnika, neodzivnost institucij, dolgotrajne postopke na sodišču, dolgotrajno iskanje ustrezne namestitve (na primer pomanjkanje rejniških družin, vzgojni zavodi med poletnimi počitnicami ne delajo). Kočevar in Globočnikova pa v en glas poudarjata, da pri nas izstopa problem, da ni ustreznega medinstitucionalnega sodelovanja oziroma sploh institucije, ki bi agresivne in tiste s težavami v duševnem zdravju celovito obravnavala.
S SKUPNIMI MOČMI DO REŠITVE
V času bivanja v kriznem centru otrokom nudijo strokovno oporo in mu pomagajo pri razumevanju nastale situacije, kot tudi pri iskanju ustreznih rešitev. Poleg tega si prizadevajo, da čim manj stresno doživljajo spremembo okolja in še naprej obiskujejo matično šolo ter se učijo gospodinjskih opravil, skrbi za higieno in čistočo prostorov.
Da bodo mladi uspešno prebrodili številne viharje in čeri v življenju brez kriznega centra, Globočnikova na prvem mestu svetuje staršem, da ni rešitev v permisivni vzgoji, temveč morajo otroku postavljati meje in ga naučiti, da prevzame odgovornost za svoja ravnanja.
