Naši sogovornici učita na srednji in osnovni šoli na Goriškem. Zaradi občutljivosti teme in vpletanja tretjih oseb tako imen šol kot učiteljic ne izpostavljamo, saj bi s tem lahko naredili več škode kot koristi. »Je pa treba med ljudi poslati informacije o tem, kaj se dogaja. Naj se vsi malo zamislijo,« pove prva, učiteljica na razredni stopnji. Zgroženi in ustrahovani sta velikokrat, ne samo od staršev, marveč tudi od učencev. »Celo v nižjih razredih osnovne šole, kjer sem poučevala krajši čas, je bilo nekaj otrok, ki sem se jih bala. Tudi kakšna kreda ali zvezek mi je priletel mimo glave, pospremljen s komentarjem, 'boš že videla, ko pride očka'.« Pravi, da so sicer navajeni delati tudi z bolj problematično mladino in da so otroci po naravi zelo razigrani, včasih tudi poredni, a obstajajo meje, in te so večkrat na preizkušnji.
Tudi naša druga sogovornica, profesorica na srednji šoli, ima podobne izkušnje, le da se je iz besednih groženj ena pravzaprav uresničila. »Dijak mi je že v razredu jasno povedal, da popravni izpit zanj ne bo opcija in da če želim, da je vse v redu, naj se 'nekaj ' zgodi, da bo iz negativne ocene ta postala pozitivna. Ker tega seveda nisem upoštevala, sem imela z njim bližnje srečanje kar na svoji domači ulici.«
Včasih me prav šokirajo
Ustrahovanja, grožnje, anonimke, prijave šolski inšpekciji so očitno stalna praksa. Na leto prijavo na inšpektorat odda kar okoli 700 staršev, večina teh je staršev osnovnošolskih otrok. »Vsi si želijo otrokovega uspeha, a se tega kupi z delom, ne pa s kuvertami in grožnjami,« je jasna profesorica. »Veliko staršev nam že na govorilnih urah očita, da se jim zdi, da otrok ne ocenjujemo pravično.« Ena od sogovornic pove, da je v letih že dobila trdo kožo, jo pa še vedno vsako leto kateri od staršev dobesedno šokira. »Letos, na primer, imam dijaka, čigar oče je vplivnejši mestni človek. Na govorilnih urah mi je dal jasno vedeti, kakšen naj bo uspeh njegovega otroka pri mojem predmetu, s katerim ima sicer večje težave. Na mizo je potisnil kuverto.«
Obe sogovornici povesta, da se starši najraje »obešajo« na ocene, ki so pridobljene ustno, saj naj bi bili pristranski; nekomu z istim znanjem naj bi dali nižjo oceno, nekomu višjo. Dodata, da če bo potrebno, se bosta zaščitili na način, da bosta izdajali samo pisne preverbe znanja, kjer sta lažja sledljivost in točkovanje, kaj mora učenec napisati, da doseže določeno število točk. Upravičenost končne ocene tako ne more biti dvomljiva.
