Na začetku marca je bil pod okriljem ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ustanovljen strokovni svet za razvoj ekonomske demokracije. Organ je sicer omejen na mandat pristojne ministrice Anje Kopač Mrak, za nalogo pa si je zadal pripraviti predlog celovite strategije razvoja sodobne participacije zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala. Da Stranka modernega centra (SMC) s tem misli resno, priča tudi ustanovitev projektne skupine za ekonomsko demokracijo, ki deluje pod okriljem vlade.
Je delo res tržno blago?
»Bistvo in temeljni problem obstoječega kapitalizma nista ne zasebna lastnina ne tržni sistem gospodarjenja, ampak je osrednji problem mezdni (se pravi navaden kupoprodajni oz. menjalni) produkcijski odnos med delom in kapitalom, ki bi lahko bil v tržnem gospodarstvu brez škode za njegovo ekonomsko učinkovitost tudi popolnoma drugačen. V dobi znanja in hitro naraščajočega človeškega kapitala, ki se odraža v znanju, delovnih zmožnostih, ustvarjalnosti, delovni motivaciji in organizacijski pripadnosti zaposlenih, postaja mezdni odnos med delom in kapitalom vse bolj kontraproduktiven in ekonomsko škodljiv ter tudi izrazito vpliva na zavzetost zaposlenih kot nosilcev človeškega kapitala,« svoj pogled pojasnjuje državni sekretar Tadej Slapnik, član omenjenih državnih organov.
Ceno dela določa trg in to je dejstvo trenutne družbenoekonomske ureditve, a Slapnik ni edini, ki ta koncept postavlja pod vprašaj. Teoretik Mato Gostiša, prav tako član strokovnega sveta, na spletni strani Študijskega centra za industrijsko demokracijo opozarja, da je delo neločljivo od človeka, zato prodaja dela pomeni prodajo človeka. Na podlagi tega nekateri teoretiki mezdno delovno razmerje imenujejo suženjstvo za določen čas, kajti med delovnim časom delodajalec izvaja popolno direktivno in disciplinsko oblast nad delavci.
»Zadružništvo velja kot najbolj trajnostno naravnana oblika podjetništva, pri čemer je povsem konkurenčna.« Mato Gostiša, teoretik
Gostiša nadaljuje, da so Združeni narodi že leta 1944 pravno prepovedali delo obravnavati kot tržno blago. Govor je o Filadelfijski deklaraciji Mednarodne organizacije dela, a ta prepoved je žal ostala mrtva črka na papirju povojne zgodovine. Stvari bi se znale spremeniti, saj v »dobi znanja«, kot naš čas imenujejo na ministrstvu, vse večji delež vrednosti dodaja človeški kapital in ne industrija v tradicionalnem smislu. Delavsko soupravljanje »naj bi se – zaradi dokazano pozitivnih poslovnih učinkov na motivacijo t. i. človeškega kapitala podjetij – izvajalo tudi v tradicionalnih zasebnih podjetjih, ne zgolj v podjetjih, ki so deloma ali v celoti v lasti zaposlenih. Omenjeni pozitivni poslovni učinki so empirično dokazani s številnimi znanstvenimi študijami s področja poslovnih ved«, trdi Gostiša.
Soudeležba pri dobičku
»Delavska participacija ni v nobenem nasprotju s težnjo po maksimizaciji dobička, temveč celo prispeva k večji dobičkonosnosti tudi zasebnih podjetij,« pojasnjuje Gostiša. Pri tem posebej opozarja na prednosti delavskih zadrug, »kjer dobiček res ni edini, zlasti pa ne glavni motiv poslovanja, ampak so v ospredju drugi cilji (ohranjanje in širitev delovnih mest, uresničevanje interesov zadružnikov in lokalnega ter širšega okolja itd.). Zato ta oblika podjetništva, ki je v svetu (za razliko od Slovenije) že močno razširjena, danes velja kot najbolj trajnostno naravnana oblika podjetništva, pri čemer pa – in to ekonomsko povsem 'konkurenčno' – deluje v pogojih čistega tržnega gospodarstva.«
Kje je zašla slovenska tranzicija?
»Alternativa prodaji podjetij zagotovo obstaja in to je za podjetja, kjer so za to zainteresirani delavci, lahko prav delavsko lastništvo.« Tadej Slapnik, državni sekretar
Slovenska tranzicija je marsikomu upravičeno pustila slabe spomine na menedžerje, ki so prevzeli državno (v času Jugoslavije družbeno) lastnino in jo prestrukturirali tako, da so najkrajšo potegnili delavci. Govor je o ustvarjanju domačih lastnikov, ki ga še vedno diktira mnenje, da država s svojo lastnino ne zna gospodariti, delavsko soupravljanje pa je spominjalo na neke druge čase samoupravljanja. Banke v državni lasti so tedaj odprle okenca za »ugledne posameznike«, ki so pri njih najemali kredite za odkup državne lastnine.
»Menedžerske prevzeme so banke v preteklih letih podprle z več sto milijonov evrov kreditov, medtem ko v tem obdobju po mojem vedenju s kreditom niso podprle niti enega delavskega prevzema podjetja. Alternativa prodaji podjetij zagotovo obstaja in to je za podjetja, kjer so za to zainteresirani delavci, lahko prav delavsko lastništvo. Podjetja v lasti zaposlenih namreč predstavljajo eno izmed najodgovornejših oblik lastništva podjetij. Ta podjetja so se tudi v času gospodarske krize izkazala za izrazito odporna na posledice gospodarske krize,« komentira Slapnik.
Država bo porok za delavske prevzeme
Cerarjeva vlada bo namere uzakonila. Slapnik napoveduje: »Na predlog vladne projektne skupine za ekonomsko demokracijo so zato pripravljavci Strategije upravljanja kapitalskih naložb države na ministrstvu za finance osnutek strategije dopolnili z zavezo, da mora Slovenski državni holding pri prodaji podjetij prednostno proučiti možnosti za delavske odkupe podjetij. Poleg tega pa bo ministrstvo za finance v sodelovanju z MGRT in vladno projektno skupino za ekonomsko demokracijo pripravilo zakon o državnem poroštvu za delavske prevzeme, kar je eden od pomembnejših pogojev za realizacijo delavskih prevzemov podjetij.«
