V Sloveniji na vključitev v varstveno-delovne centre (VDC) trenutno čaka več sto ljudi, po zadnjih ocenah ministrstva kar 360. Natančnega podatka ni, saj pri nas ni enotnega registra čakajočih. Prav tako še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi uredil številna odprta vprašanja na tem področju.
V novomeškem VDC, ki ima enoti tudi v Trebnjem, vanj pa je skupaj vključenih okoli 150 varovancev, na vključitev v dnevno varstvo trenutno čaka 17 oseb, pravi vršilka dolžnosti direktorice Romana Trpin.
»Tudi če bi ministrstvo odobrilo vključitev, za to trenutno nimamo prostorskih pogojev. Enota v Bršljinu je prenapolnjena. Da smo dobili potreben prostor, smo morali pregraditi del skladišča. Tudi sicer z bršljinsko enoto nismo najbolj zadovoljni. Obljubljali so nam mirno obrtno cono, zdaj pa nam pod okni vozijo težki tovornjaki. Enota je praktično na cesti, do zelenja ali sprehajalne poti pa je daleč.«
Prostorske težave imajo tudi v Trebnjem. V prizidku Doma starejših občanov, ki ga uporablja VDC, je gneča, potrebovali bi prostore za programe. Nekoliko bolje je v bližnji bivalni enoti, a bi stavba, čeprav so se vanjo vselili šele pred nekaj leti, že potrebovala delno sanacijo.
Osebe, ki čakajo na vključitev v VDC, so trenutno vpisane v šolo s prilagojenim programom, tako da je zanje na neki način poskrbljeno, a v šoli se program iz leta v leto ponavlja, kar zagotovo ni najboljša rešitev, opozarja Trpinova.
Prostorska stiska je le en vidik težav, ki jih zaradi krčenja odmerjenih sredstev občutijo VDC-ji. »Velik problem je, da se ne dovoljuje niti novega zaposlovanja niti nadomeščanja. Varovanci imajo starostne in zdravstvene težave, nekateri so nagnjeni k agresiji, drugi k samopoškodovanju. Vse več jih je na vozičkih in delo z njimi je zahtevno tako duševno kot fizično. Tudi naši zaposleni se starajo, težave s hrbtenico so pogoste,« našteva Trpinova, ki poudarja, da novomeški VDC ni običajen VDC, saj izhaja iz doma starejših občanov in ima poleg dnevnega varstva tudi velik del oseb, ki so vključene v 24-urno varstvo.
Lani so v zavodu prvič poslovali z izgubo. Večina je nastala na račun izpada prihodkov iz naslova zdravstvene nege. »Vsakič, ko gre varovanec domov, nam zavarovalnica ne prizna stroškov zdravstvenih storitev. Mi seveda stik z družino spodbujamo, ne moremo pa v času, ko so varovanci doma, odpustiti zaposlenih. Iz VDC-ja takrat odnesejo tudi zdravila in potrebščine, tako da stroški v tem času vsekakor nastajajo. Tudi obeti za naprej niso nič boljši.«
Nekoliko manj težav imajo v VDC Črnomelj, kjer imajo na čakalni listi le dve osebi. Skupaj je v belokranjski VDC vključenih 48 oseb, od tega jih je dvanajst v 12-urnih programih, ostali v osemurnih. Tudi oni čutijo težave zaradi varčevanja. »Ni pravega razvoja programov. Predvsem bi potrebovali kak program za starejše, saj se starost naših varovancev zvišuje,« poudarja direktorica Zdenka Vrlinič.