Sodnica Martina Lepoša Hajtnik je primer zaključila konec januarja, te dni pa bi vpleteni po pošti že morali prejeti njeno odločitev. A se je nekoliko zapletlo. Na naše povpraševanje o prvostopenjskem epilogu nam je piarovka ljubljanskega okrajnega sodišča Tina Hrastnik sporočila: »Zadeva še ni zaključena, ker je sodišče po dodatni proučitvi zadeve ugotovilo, da je potrebno izvesti še dodatne dokaze, zato bo v aprilu opravilo še eno glavno obravnavo.« Na sodišču se bodo torej še pozabavali z razčiščevanjem okoliščin tega očitno zagonetnega primera.
Vzrok spora je površina v velikosti slabih šestih kvadratnih metrov v prvem nadstropju zgradbe, ki vodi tako do stanovanja Pretnarjeve kot do stanovanja, v katerem živi Erjavčeva hči s partnerjem. Pretnarjeva trdi, da gre za skupni hodnik, Erjavčevi, da gre za njihovo predsobo, zdi pa se, da so vsi ti ljudje živeli v harmoniji, dokler se ni lani jeseni pred vrati Pretnarjeve pojavil pralni stoj.
Sosede je po lastnih navedbah brez uspeha prosila, naj ga umaknejo, v nadaljevanju pa na ljubljansko okrajno sodišče vložila tožbo zoper Erjavčeve, v kateri zahteva umik spornih predmetov izpred njenih vhodnih vrat, oni pa so ji »vrnili« in vložili tožbo pred ljubljansko okrožno sodišče zaradi vznemirjanja lastninske pravice, v kateri zahtevajo več tisoč evrov odškodnine.
Pretnarjeva trdi, da ji pralni stroj onemogoča normalen dostop do stanovanja, med pranjem pa jo motijo tudi čezmeren hrup in vibracije, na eni od obravnav pa je bilo slišati še, da so Erjavčevi pred nos Pretnarjeve postavili tudi omaro epskih dimenzij, ki ji prav tako onemogoča dostop do stanovanja, dostop pa ji ovirajo tudi tožene stranke, ko se oblačijo in obuvajo v spornem prostoru.
Erjavčevi zahtevajo, naj si naredi drug vhod, kar pa po besedah Pretnarjeve ni mogoče, saj gre za spomeniško zaščiteno zgradbo, pa tudi sicer bi bila edina možnost, da si stopnice oziroma vhod v stanovanje uredi skozi eno od oken.
