Yulia je Ukrajinka, stara 35 let. K nam je prišla pred dobrimi desetimi leti. Najprej je svojo srečo nameravala iskati v Italiji, a se je ustavila v Novi Gorici. Ponudila se ji je možnost za delo v hotelu. Tam je spoznala tudi svojega moža, domačina. Z njim živi srečno in mirno življenje. Imata majhno punčko.
»V Ukrajini so bile razmere nevzdržne. Politično in gospodarsko smo bili na psu. Revščina in splošen standard sta tako nizka, da na vsakem vogalu vidiš opomnike bede. Tudi če bi želela delati, nisem mogla. Lahko bi se šla prodajat, kot to počne veliko Ukrajink. Starša sta umrla in pustila nekaj dolgov. Na ta račun mi je država vzela hišo.«
Mož se ji nasmehne in reče: »Ti si moja borka. Res si za v politiko!« In prav biti aktivna v sistemu – aparatu odločanja – je njena želja. »Veste, veliko sem razmišljala in se odločila, da me boste kmalu videli na kakšnih volitvah. Želim si biti del odločevalcev. Sem kritična, načelna, moralna in delovna. Pa tudi poštena. In nekaj bi rada povedala vašim bralcem. Slovenci, dobro me poslušajte! Četudi bi vi raje videli, da se izpostavim in povem, kdo sem, bi si rada prizanesla z etiketo, ki mi jo boste nalepili, ko povem, kar bi rada. Živim na vasi blizu Nove Gorice. Končno imam mir in tega bi rada ohranila, vsaj dokler ne kandidiram. Ne morem pa biti tiho. Živite v raju! To, kar imate, je dostojnost, varnost in možnost. Čeprav se vam zdi, da je kriza globoka, vam povem, da je stanje, v katerem ste, priložnost. Najlaže je odgovornost za situacijo (nacionalno, lokalno, individualno) prelagati na druge. Vstanite in se zganite, kot se bom sama. Ko bom kandidirala za funkcijo, se bom ponosno izpostavila in pokazala to pismo. Vzemite ga kot navdih za vas in našo prihodnost.«
