Ni nujno, da žrtev takoj zazna zalezovanje
Pogostokrat žrtev zalezovalca ne sprejema kot zalezovalca, opozarja Drago Menegalija z Generalne policijske uprave. Žrtev lahko vedenje in ravnanje opisuje kot običajno pošiljanje sporočil, klasične pošte, elektronske pošte, prinašanje cvetja, daril in ga ne opredeljuje kot zalezovanje, ampak označi vedenje kot izkazovanje ljubezni. Prav tako lahko okolica zalezovanje povezuje napačno, denimo z izkazovanjem pozornosti.
Skozi kakšen pekel gre žrtev zalezovalca, ve le ona sama. V tej vlogi se je pred leti znašel voditelj Mario Galunič. Nehote je postal objekt poželenja njemu nepoznane gledalke, takrat 20-letne študentke Maje iz Koroške. Ta mu je v imenu »iskrene ljubezni« pisarila ljubezenska pisma, ga čakala pred vhodnimi vrati, ko ga je zagledala, ga je začela objemati, na avtomobilu puščala s šminko napisana sporočila … S tem se njena domišljija ni končala, ampak ga je po 20-krat na dan poklicala in mu poslala kopico SMS-sporočil in nekaj sto elektronskih sporočil na mesec. V enem izmed nadležnih dogodkov se je celo vrgla na pokrov njegovega avtomobila.
Natalija Gregorič iz Zavoda Emma, centra za pomoč žrtvam, pravi, da po njihovih izkušnjah zalezovalci večinoma nadlegujejo po telefonu, postopajo okoli žrtvinega delovnega mesta, vrtca ali šole, kamor so vključeni otroci. Pred zalezovanjem bivši partnerji nemalokrat moledujejo in jokajo, da ne zmorejo brez nekdanje partnerice, prosijo, naj ga sprejme nazaj, obljubljajo, da se bodo spremenili. »Ko vse to po njegovem mnenju ne pade na plodna tla, se pojavijo tudi grožnje, na primer, da jo bo ubil, ugrabil otroke, ji uničil življenje in podobno.«
Maja ne spada med najbolj pogoste zalezovalce. Statistika pravi, da so to najpogosteje ljubosumni in posesivni moški, lahko pa tudi socialno povsem nevešči ljudje. Seveda je nevarnost za žrtve večja, kadar je zalezovalec bivši intimni partner. Kot pravi Katja Kerin Zabukovec iz Društva za nenasilno komunikacijo, med zalezovalci najpogosteje srečamo bivše partnerje, ki želijo ponovno vzpostaviti odnos z žrtvijo ali jo želijo kaznovati in se ji maščevati zaradi resničnih ali namišljenih krivic ali ponižanj. Na žalost lahko zalezovanje traja mesece, leta ali celo desetletja, pripominja Kerin Zabukovčeva. To, da se žrtev znajde v primežu zalezovalca, pri njej pušča neprijetne sledi.
Katja Kerin Zabukovec opisuje, da med posledicami zasledimo strah, hudo stisko, depresijo, tesnobo, sram. Tem neprijetnim občutjem se lahko pridružita občutek popolne nemoči, da nikjer ni varna, in občutek, da se ji meša. Da bi se žrtev le otresla nadležneža, menja telefonske številke, mesto zaposlitve, se odseli v drug kraj. Nemalokrat se zaupa svojim prijateljem o peklu, ki ga prestaja. Sogovornica opozori, da čeprav prijatelji želijo potolažiti žrtve, so lahko njihovi odgovori napačni. Za boljšo predstavo jih naniza: »Poišči drugega prijatelja, ki naj ga prebuta. Pokaži se mu z drugim moškim, da bo dojel, da pripadaš drugemu. Nehaj zganjati paniko in pretiravati, da se ti ne zmeša …«
Kaj naj stori nemočna žrtev?
Drago Menegalija z Generalne policijske uprave svetuje, naj se na zalezovalca ne odziva. Vsakršna pozornost, odziv, reakcija – tudi jeza, bes – je namreč za zalezovalca pomembna in nujna. Žrtev naj o ravnanju zalezovalca seznani svojo socialno mrežo, to so družinski člani, znanci, sorodnike, sodelavci in nadrejeni. Poleg tega naj zamenja telefonsko številko, zapisuje ravnanja zalezovalca ter seznani institucije, od službe, osebnega zdravnika, center za socialno delo, policijo in nevladni sektor.
Zalezovanje je v slovenski zakonodaji opredeljeno samo pri kaznivem dejanju nasilja v družini in zakonu o javnem redu in miru kot prekršek. Menagalija in Kerin Zabukovčeva dodajata, da se zavzemajo za spremembe zakonodaje, ki bi sankcionirala zalezovanje kot samostojno kaznivo dejanje ali dopolnjeno kaznivo dejanje že obstoječega kaznivega dejanja.
