Jože Toporišič je osnovno šolo obiskoval v Dobovi (1933–1938), tri razrede klasične gimnazije pa v Mariboru (1938−1941). Med drugo svetovno vojno je bil v taboriščih v Šleziji in na Poljskem (Strzyzów, Wrocław). Po koncu vojne je obiskoval gimnazijo v Brežicah, nato v Mariboru, kjer je v šolskem letu 1946/47 tudi maturiral.
Pogreb akademika dr. Jožeta Toporišiča bo v torek, 16. decembra, opoldne na Plečnikovih Žalah.
Po maturi se je vpisal na študij slavistike, smer slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik s književnostjo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot štipendist Humboldtove ustanove je študiral eksperimentalno fonetiko v Hamburgu (1962/1963). Doktoriral je leta 1963 na FF v Ljubljani z disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.
Predaval je predvsem na Filozofski fakulteti, občasno pa tudi na drugih univerzah v Jugoslaviji, v Zagrebu, Zadru in po svetu, med drugim v Chicagu, Regensburgu, Moskvi, Celovcu, Gradcu in v Varšavi.
Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in avtor številnih jezikoslovnih razprav in del, njegova bibliografija šteje že blizu 700 naslovov. Najpomembnejša je gotovo Slovenska slovnica (1976). Sodeloval je pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.
Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec.
Takratni predsednik države Milan Kučan ga je leta 1996 odlikoval s srebrnim častnim znakom svobode RS za izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje. Leta 2006 je prejel tudi Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Prejel je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979).
Urejal je oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje, se ukvarjal z dialektologijo, raziskoval zgodovino knjižnega jezika ter se precej ukvarjal s kritiko. Pisal je tudi učbenike, na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti pa je leta 1991 postal izredni in leta 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede.
Bil je član jezikoslovnih združenj v tujini in več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo. V 70. letih je bil tudi predsednik Zveze slavističnih društev Jugoslavije, med drugim pa je vodil tudi odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah.
