Njegova pilotska kariera se je začela pri slovenskem nacionalnem prevozniku, kjer je opravil šolanje in pridobil licenco za pilota, v podjetju pa ostal leto dni.
»Vseskozi se mi je dozdevalo, da bom moral priložnost za zaposlitev iskati v tujini. S tem sva se oba z ženo sprijaznila, saj sva se že prej dogovorila, da bo šla z menoj tja, kjer bom dobil službo. Zdaj delam že pri tretjem tujem podjetju in mislim, da sva se v Istanbulu ustalila, da sem tu našel tisto, kar sem si vedno želel. Morda nama je laže, ker nimava otrok, zato selitve in menjava okolja niso tako problematične,« pove Matjaž.
Airbus 320 in delo v Turkish Airlines, to so bile od nekdaj njegove sanje. »Že od nekdaj sem si želel leteti na tem tipu letala, biti kapitan na airbusu 320. Uresničila se mi je tudi želja, ki jo ima vsak pilot, da bi se zaposlil pri nacionalnem prevozniku. V Turčijo sem prišel pred šestimi leti, kot prvi izmed šestih slovenskih pilotov, kolikor nas je trenutno tu. Bil sem v prvi generaciji tujih pilotov, ki so jih zaposlili v tej družbi, kjer so glede zaposlovanja zelo striktni in dajejo prednost domači delovni sili, zato med ostalim kabinskim osebjem, če izvzamemo pilote, ni tujcev.«
Užitek je delati v podjetju s točno izoblikovano vizijo. Vsi vemo, da ni vse zlato, kar se sveti in vse prevečkrat zasledimo novice o tem, kako tuje delavce izkoriščajo in so v drugačnem položaju kot domačini. Matjaž tega ni izkusil. »Imam že veliko izkušenj s tujimi delodajalci in doslej so bile vse dobre. Je pa res, da smo izobražen kader, ki ga nujno potrebujejo. Podjetje ima zelo ambiciozne načrte za širitev, čeprav že zdaj leti na 243 lokacij v največ držav po svetu. Z nakupom novih letal, floto namreč nameravajo do leta 2021 to podvojiti in z odpiranjem novih destinacij bodo v prihodnjih letih potrebovali od 500 do 600 novih pilotov, ki se bodo pridružili zdajšnjim 3000 in 7000 članom kabinskega osebja. «
Varnost mu veliko pomeni
»Žal so v zraku še vedno letalske družbe, ki varnosti posvečajo premalo pozornosti. Varnost je na prvem mestu, zato mi je všeč koncept podjetja, v katerem se tega zavedajo. Vsake pol leta moramo namreč piloti obnoviti svoje znanje na simulatorjih, ki so v lasti naše letalske družbe in so namenjeni tudi urjenju posadk, ki prihajajo iz drugih letalskih družb. Delo pilota je izjemno zahtevno in potrebna je nenehna osredotočenost, slediti je treba novim tehnologijam. Simulator omogoča prikaz različnih situacij v zraku, še kako dobrodošle pa so tiste, ki se pojavijo nenadoma, ki letalo in posadko spravijo v brezupen položaj. Človek si sicer želi, da se mu to v zraku ne bi pripetilo, a nikoli ne veš.«
Sicer pa je Istanbul mesto z dušo. Za nas neverjetnih 17 milijonov prebivalcev, ki so tam redno prijavljeni, in še kakšnih tri milijone tistih, ki se vsak teden znova vračajo v mesto, je za nas, ki živimo v majhni Sloveniji, nekaj nepredstavljivega. Potem ko tarnamo, da za pot z enega na drug konec Ljubljane porabimo 15 ali 20 minut, se Istanbulčani prav nič ne pritožujejo, če za pot v službo za pičlih 12 kilometrov v eno smer porabijo tudi dve uri ali več. V konicah se promet ustavi, vse obstane ali se pomika po polžje, a ljudje potrpežljivo in brez nervoze strpno čakajo v svojih jeklenih konjičkih. »Srečo imam, da z ženo stanujeva zelo blizu letališča, kjer gneča na cestah ni tako velika, zato za pot na delo potrebujem le dobre pol ure,« pove Matjaž.
