Novice Svet24

Gibanje prilagaja svojim zmožnostim.
Po besedah Mikija Mustra ni mogoče na splošno opredeliti, kako naj starejši skrbijo za svoje telo. »To je odvisno od posameznika, njegovega zdravstvenega stanja in ne nazadnje od tega, kako vztrajen je. Vsekakor bi starejšim priporočil sprehod, ki naj traja vsaj pol ure, in to vsak dan. Naklonjen pa sem tudi skupinskim vadbam Zlata leta, v okviru katerih pod vodstvom izkušenih trenerjev poteka telovadba za starejše. Sicer pa je za starejše zelo primerno plavanje.« Sam se vsako dopoldne odpravi z avtomobilom do ljubljanskih Žal ter prehodi kakšen kilometer in pol. »Veste, združim dobro s koristnim, saj med sprehodom obiščem tudi grob svoje žene Jane, ki je umrla pred dvema letoma. Prižgem ji svečko, poskrbim, da je vedno sveže cvetje in grob urejen. Dala mi je čudovita leta, saj sva bila skupaj 60 let, in sedaj moram negovati spomin nanjo.« Sicer pa se odpravi tudi na krajši popoldanski sprehod na Rožnik, doma pa redno vadi z utežmi, dela raztezne vaje in vozi sobno kolo.

Mateja Jordovič Potočnik

»Nikoli ni prepozno in starejši delajo največjo napako, ko se zasedijo. Seveda nismo več tako pri močeh, da bi športali kot nadobudni mladci, a kljub temu lahko veliko naredimo za svoje telo. S primerno vadbo namreč poskrbimo, da smo v dobro kondiciji, krepimo imunski sistem in tako ostajamo vitalni.«

Kuha, pospravlja, pere, lika, se sprehaja, plava, telovadi. »V kondiciji me držijo tudi stopnice, po katerih se do bivalnih prostorov v hiši povzpnem do dvajsetkrat na dan. Pogosto grem na vrt. Dopoldne sem polno zaposlen in me ni moč dobiti doma in ne na telefon. Zavračam namreč vso sodobno tehniko, imam le hišni telefon.« Že od nekdaj je njegova strast kuhanje. »Kuhati sem začel že kot otrok. Opazoval sem mamo, ko se je gibala po kuhinji, in potem začel tudi sam ter čez nekaj let ugotovil, da bo to moja velika strast.« Na vprašanje, kdo je bil boljši kuhar, on ali njegova žena, dobim presenetljiv odgovor. »Moja žena je bila lepotica, dobil sem eno od treh najlepših v tedanjem času v Ljubljani, kuhati pa ni znala. Še čaja ni znala pogreti,« pove legendarni Miki Muster, ki ne skriva, kako globoko je spoštoval svojo ženo in kako močno jo pogreša.

Prekmurec pobral najvišja odlikovanja v plavanju.
Gospod Muster nam zaupa, da mu je bilo plavanje položeno v zibko. »Leta 1925, ko sem se rodil, je bila Murska Sobota pod vodo. Velike vode so preplavile mesto, na ulicah in v hišah je dosegla tudi do 1,5 metra. Pred kratkim so mi prinesli za darilo fotografijo, na kateri je vse to moč videti. Pek je denimo kruh razvažal v čolnu, ja no, pravega čolna niti ni imel, ampak je vse skupaj naložil kar v nekakšno banjo. Potem sem začel plavati kot otrok, bazenov seveda ni bilo, plavali smo v Muri in še to samo poletnih mesecih. Nekaj časa sem tudi tekmoval, potem pa s plavanjem za veliko let prekinil.«

Mateja Jordovič Potočnik

Pomeril se je v kategoriji nad 75 let. »Ko sem se upokojil in se po mnogih letih dela v Nemčiji vrnil v Slovenijo, sva odšla z ženo Jano za dva meseca na morje in tam sem kmalu ugotovil, da mi bo kot deloholiku, če se ne bom česa domislil, precej dolgčas. Pa se mi je utrnila ideja, da bi lahko plaval, in tako sem spet začel. S treningi sem nadaljeval tudi po vrnitvi v Ljubljano. Večkrat na teden sem hodil v bazen na fakulteto za šport, opravil različna izobraževanja in postal tudi plavalni trener. Z nasveti sem rad pomagal drugim seniorjem, ki sem jih srečal v bazenu. Ko pa so mi nekega dne prišli v roke rezultati maratonskega plavanja v kategoriji master, sem si ob pogledu na dosežene čase rekel: s svojo trenutno pripravljenostjo lahko pridem med prve tri, in o tem sem prepričan še danes, čeprav plavanja že nekaj let ne treniram več. Nikoli ne bom pozabil svetovnega prvenstva v Berlinu, ko sem pometel z vso konkurenco in domov prišel s kar štirimi medaljami. Žena se je pošalila in rekla, da sem z njimi za vratom kot kakšen ruski oficir, a nanje sem bil in sem še vedno presneto ponosen.«

»Moja žena je bila leta nepokretna in priklenjena na posteljo, jaz pa sem jo negoval, preoblačil. Umival sem jo, ji umival lase, delal frizuro, tudi hraniti sem jo moral. Po trikrat na noč sem vstajal in jo obračal, da ni dobila preležanin. Ko sem spoznal, da bo morala v dom, sem odšel z njo. Nikoli ne bi dovolil, da bi bila tam sama.«

Vmes je prišla bolezen in plavanje je dal na stranski tir.»Ko pride bolezen, se vse obrne na glavo. Pa nisem zbolel jaz, temveč moja žena. Leta je bila nepokretna in priklenjena na posteljo, jaz pa sem jo negoval, preoblačil. Umival sem jo, ji umival lase, delal frizuro, tudi hraniti sem jo moral. Po trikrat na noč sem vstajal in jo obračal, da ni dobila preležanin. Na koncu sem bil zelo utrujen, saj sem bil neprespan. Ko sem spoznal, da bo morala v dom, sem odšel z njo. Nikoli namreč ne bi dovolil, da bi bila tam sama. Po treh mesecih, sedaj je od tega že dve leti, je umrla, jaz pa sem se vrnil domov, v veliko hišo v Rožni dolini, ki je, odkar moje ljubljene Jane ni več, prazna, pusta in žalostna.«

Rad plava, a se boji okužb.
V ljubljanske bazene ne hodi, saj se boji okužb, se pa rad odpelje v kakšne toplice, tako kot na dan našega intervjuja v Terme Snovik. »V zdraviliščih vodo v bazenih pogosteje menjajo in ni toliko nevarnosti za okužbo. Tega se strašno bojim. Kaj bo, če zbolim, kdo me bo negoval? Sin in vnukinja sta cele dneve v službi in na tak način, kot sem jaz skrbel za ženo, gotovo ne bi mogla. Pa kdo bo potem poskrbel za hišo, vrt in okolico?«

Mateja Jordovič Potočnik

Mika ga, da bi spet začel resno plavati. Miki Muster meni, da nikoli ni prepozno, in vse bolj razmišlja, da bi se dvakrat tedensko spet odpravil v bazen na fakulteto za šport. »Morda bo prav projekt Spet na konju, h kateremu so me povabili v okviru Simbioze giba, zame nekakšna prelomnica, ki pa jih je bilo v mojem življenju že cel kup.« Simbioza je sicer socialna inovacija, ki je že leta 2011 združila modrost in mladost ter pokazala, da je medgeneracijsko sodelovanje prava usmeritev za prihodnost. Najprej so se lotili zgodbe, povezane z računalniškim opismenjevanjem odraslih, in vanjo se je vključilo več kot dvajset tisoč ljudi. Snovalci Simbioze namreč verjamejo, da je moč ustvariti družbo, kjer mladi spoznajo bogastvo modrosti in izkušenj, ki jih premorejo starejši, mladi pa jim ponudijo roko in jih usmerjajo v različne dejavnosti, ki jim niso tako blizu. Letos pa je tema Simbioze gibanje, ki sodi k zdravemu slogu življenja in ohranjanju vitalnosti. Od 13. do 19. oktobra bodo po vsej Sloveniji potekale aktivnosti, s katerimi bodo starejši spoznavali športe in sodelovali pri različnih vadbah. K projektu je pristopila tudi fakulteta za šport, njen dekan dr. Milan Žvan pa je poudaril, da je ponosen, da so prevzeli tako pomembno vlogo. »To sovpada z našim temeljnim poslanstvom spodbujanja širše množice k športnemu udejstvovanju. Prepričan sem, da bomo z akcijo spodbudili medgeneracijsko sodelovanje, ki se v današnjih časih žal vse bolj izgublja. Poleg tega pa je najpomembnejše to, da bomo starejše generacije pritegnili k vadbi in športnemu udejstvovanju, ki je njihovim letom primerno.«Poleg Mikija Mustra sta ambasadorja akcije Tone Fornezzi Tof in Polona Ovsenik Zajc.