Družinsko nasilje v Sloveniji iz dneva v dan terja svoj davek. Ljudje se običajno v takšne obračune ne vmešavajo, čeprav bi lahko pomagali žrtvi. Meho Jusufagić z Jesenic ni mogel pogledati na drugo stran, ko je videl, kako Peter Potočnik na cesti na območju Koroške Bele neusmiljeno pretepa svojo nosečo ženo, mater njunih treh otrok. Z Mehom sta bili v avtomobilu hčerki – 13-letna Emma in triinpolletna Inna. »A bomo šli kar mimo, oči?« ga je vprašala Emma, ko je zapeljal mimo. Da, je odgovoril, da bi ju umiril, nato pa je parkiral malce stran od dogajanja, da deklici ne bi gledali tega groznega prizora, in se vrnil, da bi obranil žensko, čeprav je bilo okoli zakoncev že takrat kar nekaj ravnodušnih »gledalcev«.V tistem trenutku še pomislil ni, da je tudi njegovo življenje od njegovega četrtega leta zaznamovano s podobnim prizorom – tudi Mehov oče je kakšnih 500 metrov stran od sina reševal neko žensko in ob tem izgubil življenje. Srhljiva podobnost se zdi kot delovanje neke višje sile. Meho je na to podobnost pomislil šele, ko mu je nasilnež v trebuh zabodel nož. »Bosta tudi moji deklici doživeli enako usodo?« ga je prešinilo.
V navalu adrenalina Meho ni čutil nobene bolečine, je pa videl krvav nož, ki ga je Peter potegnil iz njegovega trebuha. Nasilneža je zgrabil za vrat, ga s kolenom udaril v glavo in pritisnil ob tla ter držal v tem položaju. Peter ga je zasipaval s psovkami, dejal mu je, da ga bo poscal, da ga bo ubil … Iz Mehove rane je tekla kri. Takrat je iz skupine ljudi stopil moški in nasilnežu iz rok izpulil nož.
»Pojdi pogledat gospo, poglej njen vrat,« mu je dejal Meho. Tudi ona je namreč močno krvavela iz ran po rokah.
Spomin na bolečino iz otroštva
Takrat se je Mehu pridružil prijatelj Oli, ki je šel po naključju mimo, in mu pomagal zadržati obvladanega nasilneža. Meho si je z rokama trdno pritiskal na rano in se zasilno povil, tako kot ga je učila žena Aida, sicer medicinska sestra. Se pa ni zavedal, da ima hude notranje krvavitve. Čas se mu je nenavadno razpotegnil, spominja pa se, da se je v hipu zavedel tega, da ga v avtomobilu čakata hčerki, da je ranjen in da bi lahko umrl. »Mar bosta tudi onidve doživeli enako usodo?« ga je šele takrat zabolelo, saj je nenadoma znova zakrvavela rana v njegovi duši. Podoživel je trenutek, ko je v podobnem dogodku izgubil očeta. Kot deček je namreč stal (le kakšnih 500 metrov stran od kraja, kjer je zdaj reševal žensko) in gledal, kako poskuša njegov oče pomagati ženski, ki jo je mož grobo pretepal. Končalo se je tako, da je moški njegovega očeta zabodel do smrti.
»Brat, ki je od mene starejši pet let, mi je dejal, da je morda v tem sedanjem dogodku nekaj več, da se je vse skupaj zgodilo zaradi nekega razloga. Morda mi bo prav to pomagalo, saj me že vse življenje preganja spomin na prizor, kako sem izgubil očeta. Zna biti, da bo res tako,« o spominu na svojo izkušnjo iz otroštva razmišlja Meho.
Stop družinskemu nasilju!
Med pogovorom z nami za mizo sedi tudi Aida (29), Mehova žena. Prijateljica, ki dela na reševalni postaji, jo je po dogodku poklicala in ji povedala, da je bil Meho zaboden. Pohitela je v bolnišnico, Meha pa so takrat že odpeljali v operacijsko dvorano, saj so med pregledom z ultrazvokom ugotovili, da ima notranje krvavitve. Nemudoma so ga operirali. Mehu je zdaj jasno, da bi lahko bila njegova jetra uničena in njegovo življenje hudo ogroženo, če bi se takrat, ko ga je nasilnež zabodel, premaknil, tako da bi se nož zaril še za kakšen centimeter globlje od tistih štirih centimetrov, kolikor ga je že bilo v njegovem trebuhu.
Aida je bila zelo zaskrbljena. In še vedno jo skrbi, čeprav je Meho popolnoma brez skrbi in miren, ne omenja nikakršnih bolečin in se ne razglaša za junaka. V naš pogovor je privolil samo zato, ker je med nama posredovala Alma Rekić, prva in edina članica kuharske reprezentance Slovenije in humanitarna prostovoljka z Jesenic, ki jo oba poznava. Meho namreč ne želi, da bi dogodek preveč poveličevali. Obstaja razlog, zaradi katerega je privolil v pogovor.
Ni prenesel mobinga nad sodelavci
Aida in Meho sta skupaj že deset let. Njegova soproga pravi, da je Meho zelo čustven in dober človek. Zelo je predan hčerkama. »Pogosto se postavlja v bran drugim. Ne prenese krivice. Tudi v službi v gostinstvu v Sloveniji ni zdržal več, ker so ljudem iz dneva v dan vse bolj kratili pravice. On se je s pridnim delom in samozavestjo znal postaviti zase, a ni mogel gledati, kako drugim to ne uspeva. Ker se ni hotel spuščati v spore, si je poiskal službo natakarja v Avstriji,« pripoveduje Aida.
»V Avstriji je dobro poskrbljeno za odnose pri delu. Tam ni mobinga, kakršnega v zadnjih letih nad ljudmi izvajajo pri nas. Ne morem gledati, kako delodajalci trpinčijo ljudi. Če nekoga nekaj zaboli, to zaboli tudi mene. Ne morem gledati otrok prijatelja, ki mu je šef znižal plačo. Ker vem, da ne bi mogel več molčati, sem si raje poiskal službo na drugi strani meje. Moral sem zagotoviti mir svoji družini in zato delam v Avstriji,« nam pojasni.
»Po operaciji sem si čim prej želel domov. Vedel sem, da se moram o dogodku temeljito pogovoriti s hčerkama. Ko sta prihajali na obisk v bolnišnico, sta bili tihi, in strah me je, da ne bi vse to njunih glavicah ostalo nerazjasnjeno. Skrbi me za Emmo, ki mi je zelo podobna in je tudi zelo čustvena. Danes se bova o tem sama pogovarjala, medtem ko bova pekla pico in jedla baklave.« Meho bo najmanj dva meseca na bolniškem dopustu. V tem času se mora izogibati vsakršnim naporom.
Emma je otrok iz njegovega prvega zakona. Zelo sta si blizu in podobna tudi v želji po tem, da bi bil svet pravičnejši in da bi bilo med ljudmi manj nasilja. Sicer pa je Emma velika ljubiteljica živali in si želi postala veterinarka.
Za njim so hude življenjske preizkušnje
Meho pravi, da je v življenju doživel veliko lepega, pa tudi veliko hudega. Čeprav ga življenje ni razvajalo, je vedno verjel v moč družine in sočutje med ljudmi. Za njim je še ena zelo boleča izkušnja. Pred sedmimi leti je njegova mama naredila samomor. Bil je tam, ko se je pred 13 pričami vrgla iz stanovanja v desetem nadstropju. In videl jo je vso izmaličeno od padca. Svojo dobro mamo, ki je po nesrečni smrti moža skrbela zanj in njegova dva brata ter vse tri vzgojila v pridne in poštene ljudi. Dva delata v gostinstvu, eden pa vozi tovornjak. Njihove družine so tesno povezane. Mama je bila delavka v tovarni Elektrode. Imela je majhno plačo. »Po prihodu domov se je takoj preoblekla in začela kuhati. Ko je bilo kosilo napol kuhano, pa je že sedla in klekljala. S tem je dodatno zaslužila. A je vse dala nam. Kot najmlajši nisem oblačil nikoli podedoval od katerega od bratov. Vedno mi je vse kupila. Takrat se seveda nisem zavedal, kako se razdaja. Sem pa ob neki priložnosti videl, da so vsi naši športni copati novi, njeni čevlji pa so bili od zgoraj videti v redu, na podplatu pa so imeli luknje. Že takrat me je zabolela ta njena skromnost. Dokler smo jo potrebovali, je imela moč za vse nas. Ko smo si bratje ustvarili svoje družine, pa so jo očitno začele preganjati bolečine iz otroštva in težave, s katerimi se je morala spopadati, ko se je z nami tremi sama prebijala skozi življenje. Bila je bolj vase zaprta, je pa imela dobro prijateljico, dolga leta sta bili tesno povezani. Vendar pa je ta prijateljica zaradi pritiskov moža alkoholika in nasilneža pretrgala odnose z našo mamo, njo pa je to zelo prizadelo. To je bila tista zadnja kaplja čez rob njenega duševnega neravnovesja, ki se je razvijalo počasi, ne da bi to kateri od nas opazil.
Živeli smo v istem bloku in se med seboj redno obiskovali. Vsi trije sinovi in naše družine smo imeli z mamo redne stike, pa si je kljub temu ob neki priložnosti poskusila vzeti življenje s tabletami. Takrat so jo rešili in vse nas je prepričala, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo. Zdravniki so ji dovolili, da gre domov. Zbrali smo se pri njej, skuhali smo ji čaj in dali zdravila. Prepričevala nas je, da je šlo za trenutek slabosti. V stanovanju nas je bilo 13, ona pa se nam je najprej izmuznila na stranišče, nato pa na balkon in se z njega vrgla v globino. Stekel sem pred blok in jo gledal. Boleč prizor. Nisem ji mogel pomagati, tako kot pred davnimi leti nisem mogel pomagati očetu,« se z bolečino spominja Meho.
