Zadnji izmed dokumentov, ki so ga pred mesecem dni na spletu objavili mediji v BiH, je garantno pismo, ki ga je vlada Bosne in Hercegovine 9. decembra 1992 poslala na slovensko ministrstvo za obrambo, ki ga je takrat vodil Janez Janša.
V pismu je zapisano, da vlada BiH jamči plačilo nakupov oborožitve in vojne opreme, ki jih bosta izvedla gospod Ešref Bećirović in oseba, katere ime je v dokumentu skrito (glede na pisanje srbskih medijev naj bi bil Davor Vulin). Dokument so podpisali takratni visoki predstavniki oblasti v BiH, načelnik Štaba vrhovne komande oboroženih sil BiH Sefer Halilović, finančni minister BiH Žarko Primorac in namestnik obrambnega ministra BiH Munib Bisić.
Davor Vulin naj bi bil koordinator nabave orožja za obrambne sile BiH, tako on kot Ešref Bečirović pa naj bi bila člana vrhovnega poveljstva oboroženih sil BiH. V trgovanje naj bi bila vpletena tudi Hrvaška.
Objavljena korespondenca za medije v Bosni in Hercegovini je predvsem dokaz, da so bosanske in hrvaške oborožene sile sodelovale pri nakupu orožja, čeprav so si na bojišču stale nasproti. V Sloveniji pa je to le še en dokaz več, da se je z orožjem na veliko trgovalo.
Verodostojnost dokumenta smo poskusili preveriti na slovenskem ministrstvu za obrambo, od koder so nam sporočili, da takega dokumenta v svojih arhivih niso našli. Kot nam je povedal Aleš Sila, vodja službe za strateško komuniciranje na ministrstvu za obrambo, dokument v njihovih evidencah ni nikjer zaveden, kar teden dni pa so ga iskali tudi ročno, saj je obstajala možnost, da je bil dokument samo priloga. A večkrat se je že izkazalo, da so bili številni dokumenti iz tistega obdobja izgubljeni.
Kdo naj bi dokument, ki ima za naslovnika le ministrstvo za obrambo in nobene konkretne osebe, prejel v roke in kdo je bil o njem obveščen, je skoraj nemogoče ugotoviti, a poznavalci pravijo, da bi tako pismo zagotovo romalo do ljudi na najvišjih položajih na ministrstvu, ki ga je takrat vodil Janez Janša.
Zanimivo je, da so trgovanje z orožjem preiskovale že številne komisije in ostali organi, a javnost še do danes nima jasne slike, kaj se je na tem področju dogajalo v poosamosvojitvenih letih. Ne vemo, kakšen je bil obseg trgovanja, koliko orožja se je prodalo, kam je bil namenjen in predvsem, kam in h komu je šel pridobljeni denar.
Kot nakazujejo dokumenti, ki so objavljeni v knjigah, objavljenih v zadnjih letih, naj bi bilo s trgovanjem seznanjeno celotno slovensko politično vodstvo z začetka devetdesetih, od Milana Kučana do Janeza Janše. Knjige avtorjev Matjaža Frangeža, Braneta Praznika, Mateja Šurca in Blaža Zgage vsebujejo številne dokumente, ki naj bi dokazovali, da obstaja velika razlika med uradnimi poročili o količini prodanega orožja in o količini denarja, ki naj bi ga Slovenija za to dobila.
Zanimivo je, da avtorjev knjig nihče ni tožil zaradi neresničnih navedb, blatenja časti ali kateregakoli drugega kaznivega dejanja zoper dobro ime in čast, čeprav vsi avtorji v svojih knjigah navajajo konkretna imena, ki naj bi si med seboj podajala polne kovčke denarja.
