Pogosto se zgodi, da po neuspelih poskusih in propadlih odnosih iščemo nekoga, ki bi imel podobne rane, kot jih imamo sami. Morda celo ne iščemo, ampak nas taki ljudje podzavestno bolj pritegnejo od ostalih. S tem načeloma naj ne bi bilo nič narobe, če verjamemo, da povezovanje med ljudmi poteka na podlagi podobnosti. Pa vseeno. Rana na rano je dvojna rana. In če stopiš preveč na rob prepada, se ta lahko odkruši in te potegne za sabo v globino.
Pot, ki vodi do res pomembnih ciljev v življenju, je navadno najbolj trnova.
Želim si, da bi ljudi lahko spoznavala na podlagi njihovih značilnosti, ne pa ran. In pa da bi premogla dovolj treznosti, da si ne bi (kot se pogosto dogaja) dopustila praznine znotraj sebe zapolniti s prisotnostjo nekoga drugega in si predstave o njem trmasto prirediti po svoje. Se prepričati, da imam točno tisto, česar sem si želela, pa čeprav ne čutim prave pristnosti. Človek je včasih tako prepričan v lastno nezmotljivost, da se ti niti sanja ne, kaj ti v resnici manjka, pa čeprav je čisto očitno. Luknja v tebi začne rasti in se počasi spet veča, dokler ne prideš na isto točko, iz katere si začel. Potem pokažeš s prstom na osebo poleg sebe in rečeš : »Ti si kriv! Ti nisi tisto, kar sem hotela!« In povrh vsega mu še zameriš, ker ne ustreza tvoji predstavi o njem. Tista njegova značilnost, ki te je na začetku pritegnila, te na koncu odbije.
Ko začutiš, da je nekdo trpel na podoben način kot ti, ti je zaradi tega že v osnovi bliže. Problem je v tem, da ne računaš na stranske učinke, ki jih take rane in brazgotine puščajo za sabo. Rana ni samo rana. Vodi v vzorec obnašanja, ki je njena posledica. In če se človek ne trudi, da bi ga sam pri sebi doumel, se zna zgoditi, da se, namesto da bi se izrazil, vedno znova znajde v najbolj nemogočih obrambnih pozicijah, ki naj bi okolico prepričale o njegovi neranljivosti.
Jemlji ljudi, kakršni so, in jih imej rada za to, kar so v resnici.
Vsak od nas ima svoje rane. Eni manjše, drugi večje. Ene so podobne tvojim, drugih sploh ne prepoznaš. In pogosto so ravno tisti ljudje, ki so bili močno ranjeni, najbolj človeški. Kot sem nedolgo tega slišala nekoga reči: pot, ki vodi do res pomembnih ciljev v življenju, je navadno najbolj trnova. In vsako spoznanje, ki pride stežka, je globlje.
Moja misel sama sebi: Jemlji ljudi, kakršni so, in jih imej rada za to, kar so v resnici. Ne verjemi maskam, za katerimi se skrivajo, ker je tako laže. Resnica je tista, ki da največ miru v odnosu, rane gor ali dol. Preteklost ni tako pomembna kot sedanjost in prihodnost. Vprašaj se, kaj v resnici čutiš in česa si želiš v odnosih z drugimi. In najbolj pomembno, za svoje rane poskrbi sama.
Z nekom, ki ni bil nikoli ranjen, gotovo ne bi našla skupne točke. Vendar pa bi pri naslednjem poskusu rada imela dober pogled na človeka, takšnega, kot je. Rada bi videla njegovo bistvo in razumela vzorce. Se za korak oddaljila in pogledala pod masko. Ko enkrat spoznaš, da v resnici ne moreš celiti tujih ran in da drugi ne morejo celiti tvojih, ti postane jasno, da je največ, kar lahko narediš, to, da stojiš ob strani.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
