Antropologinja Karmen Šterk v knjigi Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere (Koda, 2007) navaja, da je prav odnos z materjo po sodobnih psihoanalitskih teorijah eden od ključnih dejavnikov geneze serijskega morilca, poleg že pregovornih zlorab v otroštvu. In Metod, dvojček sestre Cirile, je bil že ob rojstvu, 6. junija 1948, v Planini pri Horjulu, dvakrat zaznamovan.
Najprej zato, ker se je rodil neporočeni 25-letnici, ki je imela že dva pankrta na grbi, potem pa še zato, ker je mati med nosečnostjo z dvojčki razmišljala, da bi enega »utajila«. Izbor je kajpak padel na bolehnega fantka, ki pa je pozneje prav zaradi nenehnih zdravstvenih težav in »ker je bil tako osamljen« postal njen najljubši otrok. Trobec v šoli ni blestel, pa tudi pravih prijateljev ni našel. Še najraje se je zamotil s trpinčenjem živali. Pri štirinajstih letih so ga sosedi obtožili, da jim je požgal hlev, kar ga je mučilo vse življenje. Po odsluženem vojaškem roku je pred krivicami pobegnil v Nemčijo, v Stuttgart, kjer je štiri leta delal v tovarni Porsche. Januarja leta 1974 pa se je vrnil v Slovenijo in začel pisati zgodovino.
Kot je znano, je v najbolj znani slovenski krušni peči do konca sedemdesetih let končalo najmanj pet žensk, starih od 18 do 52 let, ki jih je Trobec med spolnim odnosom zadavil, polil z bencinom in zažgal. V nabito polni sodni dvorani kranjskega temeljnega sodišča so ga 25. novembra 1980 zaradi umorov obsodili na smrt.
Takrat 32-letni Trobec, zaposlen kot skladiščnik v Metalki, ni ob smrtni obsodbi niti trznil, ponorel je šele, ko je slišal, da bo moral plačati stroške postopka. Med sojenjem se Trobec zločinov ni spomnil, čeprav jih je v preiskavah kontradiktorno priznal, njegov odvetnik Stanislav Klep pa je poskušal dokazati, da je duševni bolnik in da so mu osebnost uničili zdravniki. Leta 1974, ko je bil Trobec prvič obsojen zaradi poskusa goljufije, so ga namreč zaradi nevrotične reakcije, značilne za zaporniške razmere, zdravili z elektrošoki. Po lastnih besedah mu je takrat »počil film«.
Višji sodniki so Trobcu pozneje zmanjšali kazen na 20 let, med prestajanjem pa je dvakrat poskušal ubiti sojetnika, za kar je bil obsojen na dodatnih 15 let. Kar nekaj medijskega prahu je dvignil, ko je zažgal jetniško celico, v zaporu pa je varil tudi alkoholni zvarek, ki ga je poimenoval »mušica«. Letos bi postal svoboden človek, vendar se je 30. maja 2006 na Dobu obesil. Obolel za rakom na prostati, dva meseca po tem, ko mu je umrla mati. Do svoje smrti je bil Trobec v zaporu 27 let, kar je slovenski rekord. Pokopan je v anonimnem grobu na pokopališču v Šentrupertu.
Vsi pa tezi o samomoru ne verjamejo. Njegova zadnja žrtev, takrat 48-letni sojetnik Miloš Nemec – Švaba, ki ga je Trobec 28. avgusta 1992 napadel z nožem, a so ga pred bridkim koncem rešili zaporniški pazniki, je pred časom za Svet24 povedal: »Uuu, ta je pa huda! Trobec da bi naredil samomor?! Česa bolj norega v življenju nisem slišal. On ne bi nikoli položil roke nase. Imel se je za najbolj lepega, inteligentnega, iznajdljivega ... za boga. Klanjati se mu je bilo treba. Hujšega narcisizma si niti predstavljati ne da. Kdorkoli je obračunal z njim, že ve, zakaj. Ni ga maral niti en zapornik niti en paznik, tako da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo naredili mir pred njim.«
O serijskih umorih in serijskih morilcih
Serijski umor je najpogosteje opredeljen kot umor vsaj treh ljudi v časovnem razponu, ki je daljši od 30 dni, med posameznimi umori pa je obdobje pomiritve. Naš kazenski zakonik sicer ne pozna izraza serijski morilec ali serijski umor, določa pa, da lahko storilec umor stori na grozovit ali zahrbten način; iz koristoljubja, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov, kar se lahko kaznuje tudi z dosmrtnim zaporom.
