Novice Svet24

Potem pa se je zgodil tisti usodni skok v morje, ki ga je priklenil na invalidski voziček in ga zaznamoval za vse življenje. A Nick kljub temu ni obupal. Ostaja veder, vesel fant in se bojuje naprej. Zaveda se , da je tetraplegik in da bo življenje zato treba nekoliko prilagoditi. Prizadeva si, da bi dokončal gimnazijo in se vpisal na študij elektrotehnike.
»Praznovali smo prijateljev rojstni dan, pa se nam je porodila ideja, da bi skočili s pomola. Dva prijatelja sta se odločila za tako imenovano bombico, jaz pa sem skočil na glavo. Takoj sem vedel, da je nekaj narobe, saj sem se dotaknil dna. Po vsem telesu me je streslo, podobno kot takrat, ko se kam močno udariš s komolcem, le da sem jaz mravljince čutil po vsem telesu. Nisem se mogel več premikati. Poklical sem prijatelja, ki sta mi pomagala do obale. Naročil sem jima, naj pokličeta moje starše in jim povesta, kaj se je zgodilo, ter rekel, da bom potreboval reševalno vozilo.«
Mnogi niso mogli verjeti, da se je to zgodilo prav Nicku, ki je bil kljub svojim rosnim letom vedno zelo odgovoren. »Prijatelje sem svaril, kaj smejo in česa ne, in vedno sem bil nadvse previden. S tistega pomola nisem skočil prvič, toda kot so mi pozneje pojasnili, se je pod pomolom po vsej verjetnosti nabrala večja količina mivke, zato je bila voda plitvejša kot po navadi.« To se lahko pripeti vsakomur, toda za Nicka so bile posledice usodne.
Ko mi razlaga o svoji poškodbi, o delovanju mišic, živčevja in drugih organov, me ves čas muči vprašanje, od kod premore ta 18-letnik toliko poguma in volje. »Pri skoku sem si poškodoval peto in šesto vretence. Zdrobljeno so mi zamenjali s ploščico, ki so jo izrezali iz kolka, drugo se je zacelilo. Če bi se to zgodilo z drugim, tretjim ali četrtim vretencem, me danes ne bi bilo več.«
Iz izolske bolnišnice, kjer so poskrbeli za prvo pomoč, so ga prepeljali v ljubljanski klinični center. Tam so ga operirali, potem pa je sledila rehabilitacija v Soči. Ko se je Nick januarja vrnil iz Soče domov k mami Ireni in očetu Brunu ter svojima psoma Ruju in Čipu, jim je bilo jasno, da v njihovem dotedanjem domu, stanovanju v petem nadstropju v Luciji, ki je brez dvigala, ne bodo mogli več živeti. Zato so najeli pritlični apartma v Fiesi, ki je dostopen za invalide.
Nick se zaveda, da gre življenje naprej. Zadal si je, da bo, ker mu letos ne bo uspelo, maturiral prihodnje leto. »Šolske obveznosti postopoma že opravljam, ker pa piranska gimnazija nima dostopa za invalide, prihajajo profesorji k meni domov. Obiskujejo me tudi sošolci in prijatelji, ki mi vseskozi stojijo ob strani. Na nesrečo gledam precej optimistično. Trudil se bom, da bom prišel do izobrazbe in poskusil kolikor se da normalno zaživeti, moj cilj pa je tudi uspešno končati fakulteto.«
Čeprav se je Nicku s poškodbo in kruto diagnozo tetraplegik življenje obrnilo na glavo, ni obupal. »Medicina in znanost napredujeta in nikoli ne veš, kaj vse bodo še iznašli. Veliko so že naredili z rastnim hormonom, uspešni pa so tudi poizkusi na podganah. In čeprav je pot do človeka še dolga, ne smemo nikoli obupati.«
Nick upa, da bo s študijem elektrotehnike tudi sam lahko pripomogel h kateremu izmed izumov, ki bodo omogočili invalidom lažje in boljše življenje. »Malo sem razočaran le, ker se vsakodnevne terapije, potem ko zapustiš Sočo, končajo. Pripada ti le ena terapija na dve leti in manjša rehabilitacija enkrat na leto, to pa je vsekakor premalo. Obiskujem različne terapije, ki so samoplačniške, posegam pa tudi po alternativnih metodah, ki pridejo v poštev takrat, ko uradna medicina izčrpa vse možnosti.«
Nick pravi, da v Soči vidiš marsikaj. » Ljudje so obupani, brez volje in v hudih psihičnih težavah. Že takoj na začetku sem si skušal dopovedati, da ne smem dovoliti, da bi se to zgodilo meni. Mlad sem in pred sabo imam še vse življenje, ki ti ponuja marsikaj, pa čeprav si na vozičku.« Simpatični fant mi tudi zaupa, da ga prijatelji in sošolci redno obiskujejo in ga spodbujajo. »Ne zamerim pa tistim, ki se me izogibajo, ker jim je hudo, saj ne vedo, kaj bi rekli. Razumem jih. Sem pa vsem že takoj, ko sem se spopadel s kruto usodo, dal vedeti, da nočem pomilovanja. Hvaležen sem vsem tistim, ki mi pomagajo in mi stojijo ob strani, še posebno pa sem hvaležen svojim staršem, ki mi dajejo vso ljubezen in podporo. Brez njih mi gotovo ne bi uspelo.«
Nick ima zvrhano mero poguma in dobre volje, in če bi vse skupaj podkrepil še z dodatnimi terapijami, bi se mu odprle boljše možnosti za rehabilitacijo. Kdor bi želel Nicku pomagati, dobi njegov kontakt v našem uredništvu.