Čakalnica pri zdravniku. Kot vedno sem razdražena, saj sovražim čakanje. Jezi me dejstvo, da čeprav sem naročena na pregled, vsakič čakam na vrsto. Pomislim, da mi bo odneslo ventil, če prisede samo še nekdo, ki mi bo začel, meni nič, tebi nič, poročati o svojih zdravstvenih problemih. Potem pa mi oko obstane na stari ženici, ki vstopi v čakalnico.
Ozira se naokrog in se končno usede poleg mlajše ženske, ki se ob tem vidno zdrzne. Kot da tega ne bi opazila, ženica začne pogovor. »Jooj, padla sem po stopnicah. Pa so me poslali na slikanje reber.« Pri tem se smeje kot majhna deklica. Mlajša ženska jo gleda z izrazom na obrazu, ki bi ga najlaže opisala kot gnus. Verjetno si misli, pusti me pri miru, kot sem si jaz malo prej. Zdaj pa mi gre ob opazovanju situacije na smeh. Kot bi mi nekdo nastavil ogledalo.
Opazujem starko. Nekaj na njej mi je všeč. Čeblja kot majhen otrok. Ne zdrži pri miru. Koplje po torbici, iz katere potegne lepo poravnano plastično vrečko, na kateri piše Zlato polje. Nasmehnem se. Spomnim se pokojne stare mame, ki je shranjevala plastične vrečke, jih prala in sušila nad štedilnikom. Tudi sicer me nekaj na ženici spominja nanjo. Morda brezupna dobra volja, suhljate roke, prepredene z modrimi žilami, ali pa živahne oči, ki bi same po sebi lahko pripadale veliko mlajši ženski. Opazim, da nisem edina, ki se smehlja. Smehljala se ji je polovica ljudi v čakalnici. Mlajša ženska poleg nje naveličano vstane in se razdraženo umakne na drugo stran.
Ker sem zdaj jaz najbližja, se ženica obrne v mojo smer. »Zdravnik na rentgenu je rekel, da ni nič zlomljeno,« reče in se namrdne, kot da mu ne verjame najbolj. Namuznem se. »Gospa, zdravniki že vedo!« Zamahne z roko in mi pomežikne. »Tale zdravnik je en mlad fant … Kaj pa on ve!« »Ah, brez skrbi, da ve, saj je veliko študiral o teh rečeh!« odgovorim v smehu. Na njenem obrazu se zariše iskrica hudomušnosti. »Sem mu rekla, da mu ne verjamem, ker me hudo boli. Pravi, da je to od udarca in da ve, kako boli.« Za trenutek postane in nadaljuje. »Po drugi strani pa … Kako lahko ON ve, kako boli? To ve samo tisti, ki ga boli!« Zavrti se na klopi, kot bi se pravkar nečesa spomnila, in ponovno poseže v notranjost torbice. »Ali imate morda kakšen glavnik pri sebi?« me vpraša in si odveže naglavno ruto. »Če imam ruto, imam vso frizuro potlačeno.« Med smehom odkimam. »Taka ne morem k zdravniku,« pravi in si z rokami gladi po laseh. »V redu ste, gospa,« rečem. »Vaši frizuri prav nič ne manjka.« Vstane in stopi tik predme. »Vas lahko prosim, da mi zapnete zadrgo na jakni? Malce sem štorasta.« Pokimam in ji zapnem zadrgo do vrha.
Začutim toplino. In se vprašam, kaj se nam dogaja, da smo drug do drugega včasih tako nestrpni. Pogledam okrog sebe in ujamem nekaj mehkih pogledov. Smehlja se mi starejši moški, ki mi sedi nasproti, noseča ženska s strani, smehljam se tudi sama. Ženica mi je s svojo preprostostjo odprla že na pol pozabljen spomin na nekaj, kar je včasih bilo. V časih, ko ljudje niso imeli veliko. Ko so shranjevali in spravljali plastične vrečke. Zanimivo je to, da, več ko imamo materialnih dobrin, bolj smo nesrečni in nezadovoljni. Drznim si misliti, da je bilo včasih enostavneje.
