Rak mu ni vzel poguma in ustvarjalne energije, saj so bile kreacije, ki jih je postavil na ogled, po besedah vselej kritične stroke ene najboljših, kar jih je ustvaril. Morda ene najboljših sploh na našem prostoru. Trenutki v zaodrju so se zdeli neskončni. Tišina, ki je nastala ob Zoranovem prihodu, je bila posebna. Ni šlo za usmiljenje, marveč za globoko spoštovanje, ki nam je dalo misliti, da življenje ni večno.
Kolekcijo, s katero je presegel samega sebe, so ljudje razgrabili, še preden se je zadnja manekenka sprehodila po modni stezi.
Slovenci smo upravičeno ponosni na to, da si je Zoran Garevski izbral prav našo deželo za svoj dom, ko se je v devetdesetih letih iz rodne Makedonije preselil v Ljubljano. V naš prostor je vnesel prefinjen občutek za kroj, izbiro materialov in estetiko, kakršne prej nismo bili vajeni. Hitro si je ustvaril ime in njegove kreacije so dosegle sloves popolnosti. Nemalo zvenečih imen si je zaželelo obleči njegovo »malo črno oblekico«, on pa je kljub dejstvu, da je tako zaželen, ostal na trdnih tleh. Ta mu je malo zamajala bolezen, saj je prišla povsem nepričakovano. Kmalu po prvi kemoterapiji je stisnil zobe in se z novo kolekcijo predstavil na jesenskem tednu mode. Takrat so mu prijatelji govorili, da ni pri pravi, saj potrebuje čas za okrevanje, vendar je poslušal svoj notranji glas. Le ustvarjanje ga lahko pozdravi, se je spodbujal in se obenem zavedal, da je fizično vse bolj izčrpan. Pomoč psihiatrinje in tesnih prijateljev je bila ključnega pomena, da je projekt pripeljal do konca, četudi le na hlapih moči, s kakršno je ustvarjal, ko je bil zdrav. Ne skriva hvaležnosti do tistih, ki so ga podprli pri najpomembnejšem trenutku njegovega ustvarjalnega življenja.
Zoran Garevski je slovenski prostor zaznamoval z izpiljenim občutkom za eleganco in prefinjenost.
Ko zajoče vsa dvorana
Ko so tik pred začetkom prvega dne tedna mode v zaodrje pripeljali Zorana, je nastala tišina. Ni šlo za usmiljenje ali strahospoštovanje, ampak za neskončno ljubezen, ki jo soustvarjalci modnega sveta čutijo do Garevskega. Verjetno je zgolj naključje, da je za tokratno predstavitev kolekcije izbral manekene in manekenke iz agencije Immortal Models, kar bi v prevodu pomenilo nesmrtni modeli. Bil je slaboten, toda njegovo dušo je bilo mogoče čutiti na vsakem koraku. Vsakemu modelu je posvetil potreben čas, njegov dotik je bil topel, ko je z invalidskega vozička popravljal robove rokavov, gladil obleke na dolgih životcih mladenk in jih razvrščal v zaokroženo celoto. Vse skupaj je bilo podobno obredu, med katerim so tekle solze in le redkim jih je uspelo zadržati. Vsem se je opravičil, ker je tako počasen, ter še dodatno raznežil s čustvi nabito ozračje. V dvorani marsikdo ni vedel za izčrpanega Zorana in začuda so se vzdržali celo tisti opravljivi jeziki, ki radi dregajo v zasebnost drugih. Nihče ni govoril o njegovi bolezni, ko pa se je na veliki zavesi pojavil napis z njegovim priimkom, nas je udarilo naravnost v srce. Ob ogledovanju osupljivih kreacij je bilo čutiti, da gre za enkraten trenutek. Že glasba je namigovala na to. Sledil je tako imenovani defile, v katerem se vsi manekeni skupaj sprehodijo po modni stezi, občinstvo pa takrat navadno zaploska. Tokrat je bilo drugače. Dekleta in fantje so se ustavili na sredini modne brvi in zaploskali mojstru. V enem najbolj čustvenih trenutkov, kar jih je doživel slovenski modni svet, se je občinstvo solznih oči v hipu dvignilo na noge s huronskim aplavzom in vzkliki navdušenja. Niti manekenke in manekeni niso ostali ravnodušni, zajokali so in se poklonili svojemu idolu, ki jih je vsaj dvakrat na leto razveselil z oblekami, kakršnih so vajeni le v svetovnih modnih prestolnicah.
To ni slovo!
Ob koncu je Zoran svojo ekipo in podpornike, prijatelje ter kolege povabil na zabavo, saj ni želel, da bi vladalo mračno razpoloženje. Tudi njegova tesna prijateljica Maša Kljun se ni odela v črnino, marveč je žarela v prelepem rdečem kostimu, ustvarjenem za lanskoletni modni praznik. Ni ji lahko živeti z zavedanjem, da je njen Zoran slaboten, čeprav si je vzel čas za vsakega gosta, mu stisnil roko, ga objel in mu namenil nekaj besed. Ko sva se od daleč zagledala, je bil njegov pogled poln življenja, iskriv in uglajen, tak, kot je bil ob vsakem naključnem srečanju sredi mesta. Sedel je tam, toplo pokrit, nasmejan do ušes, brez občutka, da bi bil izmučen. »Se vidiva,« mi je rekel, ko sem odhajal in poljubi na lica so bili znak globokega spoštovanja in hvaležnosti. Kot član skupine Sestre sem imel neponovljiv privilegij, da sem na začetku svoje kariere že nosil prestižne kreacije velikega mojstra. Še danes me poboža tisti blaženi občutek ob misli na leto 2002 in veličastno vznemirjenje, ko smo se odeli v elegantne črne obleke, ki smo jih poimenovali »sicilijanske vdove«. In čeprav je Zoran ljubil črnino, je bilo njegovo življenje ena sama mavrica, prežeto s pisanimi trenutki. V ritmu smeha in ljubezni do svojega dela še naprej veča našo modno ozaveščenost. Pri močeh ali izčrpan, zdrav ali bolan, na nogah ali na vozičku – za Zorana Garevskega ni ovir. S podporo tistih, ki so se leta napajali z njegovo ustvarjalno energijo, je dosegel, da kljub bolezni in šibki fizični moči znamka Garevski živi naprej. To ni slovo, dragi moj Zoran, to je šele začetek, kajti legende ne odhajajo, marveč so v naših srcih zasidrane kot večnost.
