EU smo se pridružili 1. maja 2004 in tako izpolnili sanje leta 1991. Vse do leta 2008 se je zdelo, da pišemo fantastično zgodbo o uspehu, a s krizo je prišla streznitev.
Kar 85 odstotkov Slovencev, mlajših od 30 let, še vedno živi pri starših.
V desetih letih smo uspeli iz EU izčrpati več kot 4 milijarde sredstev, ki so bila namenjena za financiranje spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti, visokošolske in informacijske infrastrukture, investicije v turistično infrastrukturo, investicije v ceste, železnice in komunalno ter okoljsko infrastrukturo, spodbujanje podjetništva in zaposlovanja, vseživljenjsko učenje, zagotavljanje enakih možnosti in zaposlovanje ranljivih družbenih skupin.
Sloveniji v EU priznavajo odlično delo in pomembno vlogo pri schengenski širitvi.
Politiki, ki so v tem času vodili našo državo in vodili projekte, ki so bili financirani z denarjem EU, radi naštejejo svoje uspehe. Pa poglejmo: skupno je bilo v obdobju 2007–2013 podprtih več kot 5000 projektov, v Sloveniji pa ni občine, v kateri ne bi bil sofinanciran vsaj en projekt.
Ustvarili naj bi 33.700 novih delovnih mest, zagotovili podporo 585 raziskovalnim projektom, dostop do širokopasovnega interneta pa je dobilo 65.000 prebivalcev. Z evropskimi sredstvi so podprli 1900 podjetij, rezultat sofinanciranih projektov je več kot 900 novih inovacij in patentov. V turizmu se je število nočitvenih zmogljivosti povečalo za več kot 11.000. Zgradili so 56 kilometrov železniških prog, obnovili pa 65 kilometrov, posodobljenih in novozgrajenih je bilo 56 kilometrov cest, dostop do pitne vode je dobilo dodatnih 80.000 ljudi, dostop do čistilnih naprav pa nadaljnjih 39.000 prebivalcev. S projekti na področju energetske obnove stavb, obnovljivih virov, ravnanja z odpadki in drugimi okoljskimi naložbami pa so izboljšali stanje okolja in prispevali k ciljem podnebne politike.
So te številke dobre ali slabe? So bile milijarde porabljene pravilno in nam je danes bolje kot leta 2004?
BDP na prebivalca v Sloveniji je danes sicer občutno višji, kot je bil leta 2004 – z okoli 13.500 evrov je narasel na dobrih 17.000 evrov. Kupna moč povprečnega Slovenca je leta 2004 znašala 85 odstotkov povprečja EU, a se do danes povprečju nismo približali. Leta 2005 je bilo v Sloveniji po podatkih zavoda za zaposlovanje brezposelnih približno 93.000 Slovencev, od tega dobrih 33.000 mlajših od 30 let. Decembra lani je bilo brezposelnih 124.000 Slovencev, od tega 12.000 starih od 18 do 24 let ter kar 20.000 starih od 25 do 29 let. Skrb vzbujajoč je podatek, da je leta 2011 pri starših živelo kar 85 odstotkov mladih Slovencev, starih od 18 do 29 let, kar je bilo največ v Uniji. Vse več mladih se odloča za selitev iz Slovenije. Po podatkih statističnega urada se v nobenem letu po osamosvojitvi iz Slovenije ni odselilo toliko mladih državljanov kot leta 2012, ko jih je domovino zapustilo 1570, podatki za leto 2013 pa še niso na voljo.
So te številke dobre ali slabe? So bile milijarde porabljene pravilno in nam je danes bolje kot leta 2004?
Sloveniji v EU priznavajo odlično delo in pomembno vlogo pri schengenski širitvi. Kot prva mladinka iz velikega širitvenega poka, ki je predsedovala Svetu EU, je požela veliko pohval. To sta le dva najbolj očitna primera uspešnih zgodb Slovenije v EU, ki se jih je v preteklih desetih letih zvrstilo precej.
A si je Slovenija v desetih letih članstva v EU nabrala tudi nekaj črnih pik. V zadnjem času najbolj odmevajo svarila zaradi neukročenih javnih financ in prepočasnih reform. Pred tem je dvigala obrvi blokada Hrvaške. Zaradi nespoštovanja okoljske zakonodaje smo morali na sodišče. Kritike je sprožil tudi odnos do Romov in izbrisanih, kot zunanjepolitični faux pas v Bruslju opisujejo zapoznel odziv Slovenije pri odločanju o sankcijah proti Belorusiji februarja in marca leta 2012.
Med vlado Antona Ropa se je Slovenija priključila EU. Naš proces vključevanja je bil hiter. Začel se je leta 1993, ko sta Evropska unija in Slovenija sklenili sporazum o sodelovanju. Za članstvo v EU je Slovenija zaprosila leta 1996.
Med prvo vlado Janeza Janše smo uspešno uvedli evro, predsedovali EU in dosegli najvišjo rast ter se približali najbolj uspešnim članicam EU. A je bil uspeh grajen na majavih temeljih, posledice čutimo še danes. Druga vlada se je neuspešno spopadla s cilji, ki nam jih zadala EU.
Med vlado Boruta Pahorja smo se znašli med članicami EU, ki so se pod težo slabih kreditov in krize skorajda zlomile. Kljub obljubam o reformah, ki jih je zahtevala EU, se je le malo premaknilo, Slovenija je bila v prostem padu.
Vlada Alenke Bratušek se je morala zaradi zahtev, ki prihajajo iz EU, odpovedati nekaterim glavnim ciljem, ki si jih je največja parlamentarna stranka zadala pred volitvami. Obeta se nam prodaja državnih podjetij, krepko pa se je tudi povečal naš zunanji dolg.
