TEŠ 6 je nekakšna črna luknja Slovenije. Z vsakim izračunom požre več denarja, oblikuje prihodnost gospodarstva, okolja, države, davkoplačevalcev. Prinaša ali odnaša politične veljake, deli mnenja in meri, koliko smo pripravljeni na boj s korupcijo.
Šimen Zupančič
Od gradnje avtocest ni bilo projekta, ki bi mu v pomenu in posledicah segal do kolen. Sredi vrtinca medijske pozornosti, politične vojne in milijardnega ponora stoji Šoštanj. Mesto, kjer kamen spotike dejansko leži. Odpravili smo se pogledat, kaj o TEŠ in njenem šestem bloku menijo tisti, ki z njo in od nje vsak dan živijo.
Prejšnji četrtek je bil v Šoštanju ledeno mrzel, sončen dan. Ponos slovenske energetike je v zrak bruhal svoje večne oblake, a tako visoko zgoraj in tako snežno beli so bili videti že skoraj romantično. Gradbišča s ceste ni bilo ne videti ne slišati, le neskončna bibavica delavcev je kazala na to, da se dogaja nekaj velikega. Bližnji trgovinski center in lokali so bili preplavljeni s kombinezoni in čeladami.
Med njimi sva s kolegom Šimnom ujela starejši par in ju prosila za komentar dogajanja v zvezi s TEŠ 6. »Jaz ne razumem nič,« je v slabi slovenščini odmahnil z roko gospod. »Malo včasih preberem v časopisu, a to je ena sama kolobocija in me tudi ne zanima. Mene elektrarna nič ne moti.« Vidno mu je bilo neprijetno, in ko je žena odprla usta, da bi se potožila nad nočnim hrupom, jo je hitro utišal in odvlekel. Odpravila sva se do okoliških hiš, ki stojijo tik ob vznožju TEŠ-evih monolitov.
Pri prvih dveh so naju odpravili, češ da o tem nimajo kaj povedati, pri tretjem pa sva naletela na gospoda, ki je bil svoje videnje stvari pripravljen deliti z javnostjo. »Grozno je! Delam ponoči in zaradi hrupa cele dneve ne spim. Povsod je gneča, vse je prašno. Sam sem bil proti gradnji novega bloka. Mar bi popravili stare, ne pa da so šli v to gromozansko investicijo, ki je ne potrebujemo. Samo zato, da bi nekateri mastno zaslužili. Tisti, ki delajo v TEŠ, dobro vejo, kam je šel denar, tisti, ki o vsem skupaj berejo v časopisu, pa verjetno ne razumejo nič.« Gospod je tik pred upokojitvijo in se ne sekira več, po njegovih besedah pa zdaj tudi ni več kaj narediti. Ker sem med tistimi, ki o TEŠ berejo v časopisu, sem pričakovala, da bo njegovo mnenje delila vsaj polovica meščanov. A se je izkazalo, da sem se motila.
Šaleška dolina je zrasla z energetiko
Moji naključni sogovorniki se s finančno platjo šestega bloka enostavno ne ukvarjajo. Ne zanima jih, članke o tej problematiki kvečjemu preletijo. O tem se ne pogovarjajo ob kavi, ne bentijo ob pivu. Pogled na elektrarno je zanje naravna danost še iz otroštva, skoraj je ne opazijo več. Mnogi so tam dočakali upokojitev ali so tam zaposleni. Če ne oni, pa svojci in prijatelji. Še o odškodnini, ki jo mesto dobiva zaradi degradacije okolja, ne vejo prav dosti. Niti tega ne, kako visoka je. TEŠ, politika, ljudje in mesto so tu skoraj neločljivo prepleteni.
Tudi na občini vprašanj, pritožb ali kritik na račun šestega ali katerega drugega bloka ne dobivajo. Kar je težav, jih rešuje temu namenjena projektna skupina, pa tudi tu gre za relativne malenkosti. Prah, ki ga dvigujejo tovornjaki, in podobno. Pričakovati, da bi bilo kaj drugače, je naivno. Ni mi preostalo drugega, kot da sem obrnila vrstni red vprašanj. Vas kaj moti hrup z gradbišča? Gneča v nekaterih delih mesta? Zasedena parkirišča? Napoved, da naj bi TEŠ v prihodnosti odpuščal? To so vprašanja, ki se dotikajo vsakdana ljudi, ki z elektrarno živijo.
Pa še tu so bile kritike redke in brez prave strasti. Vse drugo so bile nianse. Še najbolj konkreten odgovor sem dobila od mladega Velenjčana, ta je v mimohodu izstrelil ceno kilovatne ure elektrike, predvideno proizvodnjo in svoje prepričanje, da se bo investicija kmalu povrnila. Živel pa v Šoštanju le ne bi, ker ne bi želel »vsega tega betona gledati vsak dan«.
Več preberite v tiskani Jani (št. 51, izid: 17.12.2013).
