V začetku septembra je namreč družba za ravnanje z odpadno embalažo Interseroh dobila nagrado za najhitreje rastoče podjetje v osrednjeslovenski regiji – regijsko gazelo.
Nagrada pripada dinamičnim podjetjem, ki hitro rastejo, se bliskovito razvijajo, intenzivno zaposlujejo in vedno držijo korak prednosti pred konkurenco. V njihovem primeru to niti ni tako težko, saj si zakonodajo, ki velja na področju ravnanja z odpadno embalažo, razlagajo po svoje.
Le pet dni po podelitvi nagrade je namreč direktorica Interseroha Mateja Mikec sklicala novinarsko konferenco, na kateri je sporočila, da bo do konca leta od komunalnih podjetij prevzela le še približno 4 tisoč ton odpadne embalaže.
Trdi namreč, da so letos pobrali že za 24 tisoč ton embalaže, da izpolnijo kvoto, ki jo imajo s svojimi zavezanci, pa jim manjka še približno 4 tisoč ton. Tako bodo na komunalah po Sloveniji pustili kar 20 tisoč ton embalaže. A to ni tista kvota, za katero so dobili denar od drago plačane embalažnine.
Kdo bo praznil skladišča komunal, ki se bodo utapljala v smeteh?
Interseroh je drugo največje podjetje za ravnanje z odpadno embalažo v Sloveniji. Največje in tudi prvo v Sloveniji je Slopak. Skupaj z njima si trg deli še nekaj manjših podjetij. Če to razdelimo v deleže, na Interseroh pade nekaj manj kot 40 odstotkov vseh sredstev od embalažnin, kar pomeni, da naj bi podjetje tudi poskrbelo za toliko odpadne komunalne embalaže. A s spretnim izigravanjem predpisov in države si po eni strani Mikčeva in Interseroh ne bi rada delala stroškov s pobiranjem svojega deleža na komunalah, po drugi strani pa sta brez težav embalažnino pobrala tako hitro kot gazela.
Sistem je zapleten. Družbe višino kvote namreč izvedo šele v maju, ko je skoraj polovica leta mimo, zato so do takrat mnoge že pobrale večino odpadne embalaže. Kaj pa preostalo leto? Kdo bo praznil skladišča komunal, ki se bodo utapljala v smeteh?
Interseroh naj bi že tri leta tako opravil le del svojih obveznosti. Denar od embalažiranja so pobrali, smeti pa ne. Prihranke seveda tako lahko vlagajo v trg in namerno znižujejo cene storitev, s tem pa si prislužijo nagrado za hitro rastoče podjetje. In to na račun propadanja drugih, na račun podizvajalcev (Dinosa, Surovine, Papir servisa), prav tem je Interseroh ceno storitev znižal do te stopnje, da so bili prisiljeni v iskanje novih rešitev, pri novih družbah za ravnanje z odpadno embalažo. Ravno zaradi oblikovanja trga in nove konkurence so se cene embalažnine v Sloveniji za leto 2014 znižale tudi do 50 odstotkov.
Slopak opozarja, da je sistem krivičen in da pobirajo odpadno embalažo, tudi ko presežejo svojo kvoto. A tudi njim je dovolj. Interseroh je zaradi slabega nadzora nad določanjem deležev družb tožil državo in tožbo celo dobil. Že več let zapored ne pobere odpadne embalaže, ki bi jo moral in za katero je plačan, zdaj pa so to tudi uradno sporočili. A kljub vsemu temu si podjetje zasluži gazelo, namesto da bi se nagradilo podjetje, ki nas rešuje iz komunalne zagate.
Kako naj ne bi, če pa dobijo več sredstev kot jih porabijo. Da komunale niso do grla v smeteh, pa jih rešujejo druge družbe, predvsem največji Slopak. Po ocenah imamo v Sloveniji letno 370.000 ton odpadne embalaže, embalažnina pa ja plačana zgolj za pribl. 200.000 ton. Za razliko od mnogih evropskih držav v Sloveniji podjetja, ki ustvarijo do 15 ton odpadne komunalne embalaže na leto, ne plačajo embalažnine. In teh podjetij je veliko, še precej več pa je takšnih, ki se plačilu na kakršen koli nezakonit način izognejo.
Na problem so opozorili tudi na Zbornici komunalnega gospodarstva, kjer zahtevajo od pristojnega ministrstva, da zadeve čim prej uredi, da bo odpadna embalaža prevzeta. Zagrozili so celo s protestom. Ministrstvo odgovarja, da so v fazi strokovne razprave.
A jasno je: sistem je popolnoma nevzdržen, tako finančno kot operativno! Mikčeva si sistem razlaga po svoje, račun za njeno poslovno prakso pa plačujemo državljani. Ali kot menda sama rada poudari: »Mi smo Gucci, mi smo pojem, mi nismo navadno podjetje.« In tako nekaterim ostane gazela, drugim le na tone smeti.
