To bi do neke mere lahko celo potrdili. Pa poglejmo, kdo je eden izmed najpomembnejših Jankovićevih mož, ki mu omogoča delovanje iz ozadja. To je Samo Lozej, sicer tudi ustanovni član Pozitivne Slovenije, pred tem pa je bil aktiven član Zaresa Gregorja Golobiča.
Po mnenju virov, ki Lozeja dobro poznajo, bi bil brez Zorana Jankovića le povprečen državni uradnik. Po osnovni izobrazbi je diplomirani sociolog, vso dosedanjo kariero pa je preživel v javnem sektorju. Pred leti je vodil kabinet takratne ljubljanske županje Vike Potočnik, ko naj bi bil vpleten v afero SID banke. Pozneje se je zaposlil v danes propadlem Viator Vektorju Zdenka Pavčka. Vendar Lozeje sage tukaj še ni konec. V času županovanja Zorana Jankovića je postal direktor javnega podjetja Ljubljanske tržnice in parkirišča, pozneje pa v.d. predsednika uprave Te-Tola.
Pred slabim mesecem pa mu je uspel veliki met, saj je postal predsednik nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe, kjer je zamenjal Otmarja Zorna. S tem si je pridobil nadzor nad imenovanji nadzornikov v državna podjetja, saj ima brez odobritve nadzornega sveta uprava Soda zvezane roke. Hkrati je Sod včeraj razrešil nadzornike Kapitalske družbe in tam imenoval nadzornike Soda, kar pomeni, da je Lozej tako predsednik obeh nadzornih svetov.
Vse dogajanje okoli političnega kadrovanja pa je v veliko škodo slovenskih podjetij. Dejstvo je, da je vprašanje državne lastnine kompleksno in da obstajajo tako številne škode kot tudi koristi, povezane z državni lastništvom. Če malo pogledamo ekonomsko teorijo, ta pravi, da javna podjetja in podjetja laže dosegajo maksimizacijo družbene blaginje kot zasebna podjetja. A teorija je daleč od realnega stanja. Podjetja v lasti države se soočajo z veliko več korupcije, dobivajo državna posojila, menedžerji se tako ne bojijo, da bi bankrotirali, kar pa močno vpliva na poslovne odločitve. Pri nas imamo kup takih primerov, od državnih bank do Adrie Airways.
Največji razlog za slabo poslovno delovanje podjetij je dokazano politično kadrovanje. Zdi se, da politično motivirano zaposlovanje v veliki meri poteka mimo razpisov in izborov strokovnega kadra, pomambna je le politična pripadnost. Posledica tega je, da vodstvene strukture podjetij nimajo potrebnih znanj, izobrazbe in izkušenj, da bi lahko strokovno opravljale delo, kar se vidi v slabšem poslovanju podjetij. Še slabše pa je, ko država iz golih političnih razlogov zamenja uspešnega menedžerja. Država bo lahko dober lastnik šele takrat, ko bo to negativno prakso prekinila in za glavno merilo vzela strokovnost posameznika.
