Eden od udeležencev je na protestnem shodu v Ljubljani pred tednom z lista papirja prebral zahteve: »Za prenovo Slovenije, ki bo temeljila na morali, socialni pravičnosti in vladavini ljudstva.« Z imenom in priimkom se je izpostavil pred kamerami. Kmalu zatem se je na spletnih omrežjih na Uroša Lubeja vsul plaz kritik, češ kdo je on, da govori v imenu protestnikov, nekateri so ga takoj povezali s katero od političnih strank. »Razumljivo je, da so nekateri jezni, saj nimam pooblastila, da govorim v njihovem imenu. Tudi nočem govoriti v njihovem imenu. Se mi pa zdi, da je prav, kar sem naredil,« je prepričan novinar in ustanovitelj novomeškega spletnega časopisa Čuvar. Lubej meni, da bi to moral storiti vsak. Torej javno povedati, kaj si misli in s čim ni zadovoljen.
Tisti dan je bil to njegov drugi intervju. Tisti teden že najmanj tretji. »Očitno sem postal eden od obrazov protestov, torej obraz, ki ima ime in priimek in za katerega ljudje zdaj približno vedo,« se je nasmehnil Lubej, ki je sicer že deset let novinar. Sprva je še kot študent pisal za novomeški mesečnik Park, leta 2000 je postal njegov urednik. Po desetih letih »večne borbe za preživetje« se je umaknil. Lani je izšla zadnja številka. Upali so, da bodo časopis prevzele nove generacije novomeških študentov, a se to ni zgodilo. Sam je dobrega pol leta pozneje ustanovil spletni časopis Čuvar in se začel ukvarjati s preiskovalnim novinarstvom. Ko je videl, da politiki, tudi če obstajajo dokazi o njihovem koruptivnem delovanju, ne odstopijo, je v Čuvarju sestavil »peticijo za vpeljavo inštrumenta ljudske nezaupnice«, s katero bi bil po volji ljudstva omogočen odpoklic poslanca državnega zbora ali župana. Odtlej jo je podpisalo že več kot 28.000 ljudi. »Ko državljani ugotovimo, da običajnih poti ni več, uberemo neobičajne ali demonstracije,« je dejal Lubej.
Pravi, da govori v svojem imenu
Pred tednom dni se je iz Novega mesta pripeljal na protest v Ljubljano in se tam srečal z iniciatorji protestniških skupin, kot sam imenuje ustanovitelje spletnih strani na facebooku, na katerih pozivajo k protestom. Namen srečanja je bil poenotiti zahteve. Prosili so ga, da jih na protestu prebere. Ne da bi veliko razmišljal, je to storil. »Govorim v svojem imenu in v imenu tistih, ki so mi to nalogo zaupali. Ko sem po tistem petku razmišljal o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, sem si rekel, da se zdaj pač ne bom umikal.« Vprašanja, ki so na spletnih socialnih omrežjih sledila njegovemu nastopu pred kamerami, se mu zdijo legitimna in jih razume. »Ljudje nočejo, da bi kdorkoli predstavljal zahteve v njihovem imenu, če ga niso imenovali ali pa prosili, da to naredi. To razumem. Govorim v svojem imenu in v imenu tistih, ki so me pooblastili,« je povedal Lubej, po izobrazbi filozof. A podpore je več kot očitkov. »Pravijo, da je prav, kar sem povedal. Hočemo, da politiki odidejo, hočemo drugačno državo in mislim, da tako meni večina ljudi. Ključno vprašanje trenutno je, ali so ljudje dovolj motivirani, se zavedajo svoje moči in ali bodo to, kar mislijo, tudi povedali. Kajti pravo nasilje se ne dogaja na demonstracijah, ampak pri vsakomur doma, kadar hoče v trgovino po hrano in plačati položnice, pa nima. To je pravo nasilje, ki boli ves čas.«
