S predstavo Čakalnica, v kateri se glavna lika znajdeta na koncu tunela, v čakalnici za odhod v onostranstvo, v kateri sta prisiljena razgaliti svoji komedijantski duši, pa se je spremenilo tudi to.
Kako se pripravljata na komedijo, ki bo premiero na odru SiTi Teatra doživela 20. januarja, in kaj menita drug o drugem, sta nam protagonista v svojem značilnem slogu razkrila med eno izmed vaj za predstavo.
Od kod je prišla ideja za predstavo?
Lado: Idejo je razvil najin prijatelj Bačo, človek, ki je Katarino Čas predstavil Martinu Scorseseju, in tu se je vse začelo.
Janez: Meni je najprej predlagal, ker bom prej umrl. On je pa zraven pristopil.
Lado: Meni je pa rekel, da je meni prej predlagal, samo ne vem, iz katerega razloga.
Kaj si lahko gledalci obetajo od predstave?
Janez: En lep nagrobnik.
Lado Bizovičar: Pa ideje za ikebano. (smeh) Pri komedijah ni pomembnejše stvari, kot je iskrivost med ljudmi na odru, in jaz še nisem bil tako iskriv v življenju, tako da si lahko obetajo res super predstavo.
Janez: Sem mislil, da boš rekel, da pri komedijah ni pomembnejše stvari na odru, kot je humor. Tu si pa lahko obetajo tudi malo obešenjaškega humorja. Da se bodo lahko malo zamislili.
Lado: To je res predstava za vse. Vsi bodo namreč slej kot prej prišli na vrsto.
Sta ob pripravah na to predstavo veliko razmišljala o smrti?
Janez: Ne, jaz nisem nič, ker se je bojim. Grem raje v gostilno kaj pojest, če me kaj takšnega prešine.
Lado: Sva že dva.
Kako sta se ujela med sabo? Sta se že prej zelo dobro poznala?
Lado: Prej sva se poznala, zdaj sva se pa spoznala.
Janez: Bravo!
Lado: A nisem to dobro povedal? A si »porajtal«, Rifle?
Janez: Res je. Zelo lepo si to povedal.
Sta mnenje drug o drugem zdaj, ko sta se bolje spoznala, kaj spremenila?
Lado: Meni je Rifle potrdil vse sume, ki sem jih imel poprej, to pomeni najboljše možno.
Janez: Meni tudi. Sem vedel, da si kreten, da si pa tak, pa ne. (smeh)
Lado: Aja? Danes boš z odra padel, a sem ti to že povedal?
Janez: A že?
Glede na tole vajino zbadanje morajo biti priprave na predstavo zelo zabavne …
Janez: Je zabavno, še posebno kadar se pripravljava v kakšni dobri gostilni, ker sem ugotovil, da je Lado ravno takšen hedonist kot jaz in uživa v teh trenutkih življenja. Tu sva se neverjetno ujela, oder gre pa zraven. Tisto urico še zdržim.
Lado: Jaz imam občutek, da si bom to predstavo zapomnil po vseh »oštarijah«, kjer sva in bova še jedla na najini vseslovenski turneji, ter stotinah predstav, ki jih bova naredila.
Janez: Včasih smo delali spisek narodnih domov, teatrov in kulturnih domov, midva bova pa spisek gostiln na poti in tam.
Lado: Jaz dejansko razmišljam o nakupu enega zemljevida Slovenije in barvnih žebljičkov za gostilne.
Si morda lahko po predstavah obetamo tudi kakšen kulinarični vodič?
Lado: Dobra ideja. Pa ne spraševati potem za procente!
Janez: Pa za to, kdo je dal idejo.
Kako je s hrano: pustita drug drugemu, da pokusi jed drugega, ali je to strogo prepovedano?
Janez: Vsak lahko je samo svojo.
Lado: Razen kadar kdo stran pogleda.
Janez: Od zdaj naprej imam ves čas vilice v roki. Si ne upa več seči po moji hrani. (smeh)
Kaj vama najbolj tekne, sta tudi sladkosneda?
Lado: To si bolj. Ti imaš vedno sladičko na koncu.
Janez: Ne, ne, ampak to »paše«. Najprej aperitivček, na koncu pa digestivček in še kakšna tortica. Ampak pomembne so pa mesojede zadeve. Si ne predstavljam, da bi to predstavo igral z enim vegetarijancem. Ne bi šlo.
Lado: Zelo težko. Rifle ima namreč tudi pri hrani zelo rad dramaturgijo. Vidi se, da ima teater v malem prstu. Mora biti prava dramaturgija. Mora iti gor in dol. In veliko prizorov mora biti na mizi.
Lado, dobiš v gostilnah kaj ekstra, ko prideš s takšno legendo, kot je Rifle?
Lado: Ja, ženske se kar tarejo. (smeh)
Janez: Ja, jaz mu potem kakšno odstopim. Jaz sem fer, pa tudi magična palica ne dela vedno.
