Direktorica muzeja Andreja Brancelj Bednaršek (na fotografiji) je povedala, da je metliška zbirka drsank in pisanic poleg zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju gotovo najobsežnejša. Dodala je, da je potujoča razstava zasnovana razvojno in predstavlja tudi najstarejše tovrstne ohranjene primerke, ki so bili barvani še z naravnimi barvili.
PONOVNO OBUJENE
Sicer pa se zanimanje za belokranjske pisanice in drsanke po zamiranju na prelomu 19. in 20. stoletja ter še poznejšem, večdesetletnem po drugi svetovni vojni vse bolj krepi. Podobno v zadnjem obdobju narašča tudi zanimanje za njihovo izdelovanje in tovrstne delavnice. Za izvirno območje izdelovanja belokranjskih velikonočnih pisanic in drsank velja predvsem okrožje Adlešičev.
Potujoča razstava je zasnovana razvojno in predstavlja tudi najstarejše tovrstne ohranjene primerke.
PISANICE IN DRSANKE
V Beli krajini so sprva izdelovali le pisanice, nato so med vojno zaradi pomanjkanja barvil začeli izdelovati drsanke. Jajca so kuhali v čebulnih olupkih, nato pa so v naneseno plast barve s topo konico vpraskali okras. Izdelava barvitejših pisanic je zahtevnejša. Gre za batik tehniko, z uporabo črne, bele in rdeče barve. Izdelovalci najprej s tako imenovanim pisačem na golo jajčno lupino nanesejo tanko sled staljenega čebeljega voska. Pred tem v hladno vodo namočijo rdeč krep papir, ko ta spusti barvo, pa v obarvano vodo za pol ure položijo jajca. Ko se posušijo, prvotni vzorec z voskom dopolnijo in jajca skuhajo v črni tekstilni barvi. Ko se v vreli vodi vosek stali in odstopi, jih nežno obrišejo in suhe zloščijo s slanino ali oljem. Na koncu skozi luknjici v izpihanem jajcu vdenejo volneno nit in jo zavežejo.
