Novice Svet24

Lahko si predstavljate, da ni bilo nikakršne težave narediti tale intervju. Nastal je, še preden je televizijska ekipa pripravila vse za snemanje v eni najbolj znanih dnevnih sob v Sloveniji. In kakšna sta Ljubo in Nadja v realnem življenju? Točno takšna kot na televiziji. No, mogoče je tu le še kaka dodatna cigareta, dve, tri ..

Kakšen je občutek, ko na televiziji gledata sebe?

Nadja: Nama, po pravici povedano, »dol visi«. Midva sva že stara in sva takšna, kot sva. Mladi verjetno bolj pazijo, kaj rečejo.

Ljubo: No, včasih, ti postane tudi malo vroče, ko se slišiš in ugotoviš, da česa ne bi ravno tako rekel, kot si. Ampak, je pa res, da sem takrat, ko sem nekaj rekel, tudi dejansko tako mislil. Vsako stvar se da vedno drugače izpeljati. Karkoli delaš drugič, vedno narediš boljše kot prvič.

Se pravi, da se pri komentiranju televizijskega programa prav nič ne »brzdata«?

Nadja: Oni naju brzdajo. (smeh)

Arsen Perić/M24

Ljubo: Najprej sva vprašala, ali sledi kakšna kazen, če kakšno preveč rečeva. (smeh) Vse skupaj je seveda v rokah producentov, vendar so oni naši gostje in midva se doma lahko obnašava, kot želiva. To smo razčistili že na začetku in jaz popolnoma zaupam producentom, ki vedo, kje je meja.

V oddaji sodeluje več parov in družin, ampak nam, gledalcem ste pričarali občutek, da ste pravzaprav vsi skupaj ena velika družina, ki skupaj gleda televizijo. S kom od preostalih komentatorjev iz oddaje se sicer vidva ne bi družila pred televizijskim ekranom?

Ljubo: V bistvu z nobenim. Ker se mi zdi, da je to intimna zadeva, ki se tiče samo naju. Že otrok, ki je zraven, me moti. Skratka, ni isto, ni pristnosti, ni tega odnosa, ker je potem že neki element vmes, ki razdvaja namesto spaja. Sicer so mi pa vsi preostali komentatorji všeč. Milka, Tine, Sladiči, pa tisti dve tortici –Jasna in Dika ... in seveda vsi drugi. To so res srčni ljudje. Prijetno je v njihovi družbi.

Nadja: Joj, ta Milka je taka faca! Milka pa Peter, pa sosed Jože ... čisto so me pritegnili. Kako je bilo luštno, ko smo se po koncu prve sezone dobili na zabavi. Zgodilo se je tudi to, da smo kadilci cigareto prižgali v zaprtem prostoru, kjer seveda ne bi smeli kaditi, in je bila najbolj huda prav Milka. Takoj nas je »okregala«: »Ne smete tukaj kaditi! Kazen boste plačali!« Sem ji rekla: »Milka, saj bomo šli vsi na avtobus, pa na Goli otok!« (smeh) V tej sezoni je Milka sicer še boljša, zdaj kar naprej razpravlja o seksu. (smeh) Skratka, vsi so super in sproščeni.

Pa vidva? Sta vedno sproščena ali se kdaj, ko pride kak težek dan in sta slabe volje, težko vživita v vlogo komentatorjev?

Nadja: Če sva slabe volje, naju tudi v oddaji bolj malo pokažejo. Ker je takrat vse, kar rečem, ostro in odsekano. Tistega potem seveda ni v oddaji, ker verjetno res ni za na televizijo. Tista zadnja izjava je bila huda, a ne, zmaj? Ampak je ne bova povedala. (smeh)

O oddajah, temah, ki so na televiziji, sicer nimata vedno istega mnenja. Včasih sta tudi pred kamerami kar ostra drug do drugega. Pa se tudi v zasebnem življenju veliko prepirata?

Nadja: Ja, se. A ne, zmaj?

Ljubo: Ko imaš svoje mnenje, te je težko prepričati drugače.

Nadja: Ljubo sicer pravi, da je zame november težek mesec. Razmišljala sem in ugotovila, da je to res. Ne vem, kaj se mi zgodi novembra. Škorpijonka sem in očitno postanem takšna, ko se bliža moj rojstni dan. No ja, čeprav sem imela že zdaj, oktobra, takšno obdobje in mi je Ljubo rekel: »Mater, letos si pa pohitela.« (smeh)

Potem imate raje pomlad?

Nadja: Pomlad je depresivna. Ne prenesem tega, ko vse cveti in se prebuja. Jaz imam rada jesen. Ker se vse umirja in je lepo, mirno. Listje leti, veter piha, dežuje … To je zame. Vsi me sprašujejo, kako to, da imam rada dež. Ja, imam ga. Rada imam dež, pa kaj?

Več kot štirideset let sta že skupaj. Pa če pustimo ob strani zgolj lepe plati skupnega življenja, kaj vama gre najbolj na živce drug pri drugem? Kako premostita spore, razlike?

Ljubo: Vse in nič.

Nadja: Vedno manj stvari.

Ljubo: Znava si povedati, znava razčistiti. To je nujno potrebno za skupno življenje – da postaneš iskren do partnerja. Ko si mlajši, se pa vse zavija v celofan, da je videti lepše.

Arsen Perić/M24

Se pravi, da je bolje, da drug drugega direktno nekam pošljemo?

Nadja: Ne, tega si ne delava. Sva se pa sicer v preteklosti precej kregala. Vsak na svojem koncu mize sva sedela in urejala ločitvene papirje.

Ampak sta ostala skupaj. Gledata na svojo ljubezen kot na usodno?

Nadja: Ja. Zelo. Brez njega ne bi mogla biti.

Ljubo: Šele zdaj je ugotovila, kako sem fejst. (smeh)

Nadja: Če je partner pravi, kar Ljubo zame je in upam, da sem tudi jaz zanj, vidiš, da je to v bistvu najboljši prijatelj, ki ga imaš v življenju. Otroci ti tega ne morejo dati. Zato je tako težko starejšim, ko eden od zakoncev umre. Sicer pa, ko si enkrat toliko časa skupaj in ko daš skupaj skozi toliko stvari, postaneš tudi bolj iskren in se nič več ne lažeš tako kot v mladosti.

Kako pa sta se spoznala?

Ljubo: Na Mačkovi v Ljubljani; tam, kjer so zdaj frančiškani, je bil nekoč servis za popravilo gospodinjskih aparatov. Tam sem delal. Tistega dne sem slučajno nadomeščal nekoga v sprejemu, ko sta se pripeljali dve luštni deklici. Loščilec sta pripeljali na popravilo, prav jezni sta bili, ker je šlo za reklamacijo. (smeh)

Nadja: Itak, da tam nikoli ni bilo nič popravljeno. Fantje so se kar naprej samo zabavali in zafrkavali. (smeh)

Ljubo: Dekletoma sem ponudil, da jima bom aparat peljal domov, in tako se je začelo. Najprej sva se dobivala na kavicah, pa pod uro na železniški postaji ...

Ljubo, kje pa ste dobili vzdevek – zmaj?

Nadja: Tako ga samo jaz kličem. Prej sva se klicala Lovro pa hudič. (smeh)

Ljubo: Samo če sva zelo sprta, se kličeva po imenih. Drugače pa nikoli. Zmaj je sicer kar tako prišel, iz nekega vica, v katerem je fraza: hišni zmaj te čaka. Ta zmaj je drugače Nadja.

Nadja: Jah, nekdo mora biti zmaj. Zakaj ne bi bila to jaz? Saj veste, ko pravijo: žena mi to ne pusti, pa žena mi drugo ne pusti ... (smeh). No, zaradi vsega tega sva se tudi midva, takrat ko je šel Ljubo v penzijo, spraševala, kako se bova v tej situaciji, ko je bil Ljubo kar naenkrat toliko doma, sploh znašla. Ampak sva se znašla, in to zelo dobro. In tega sem res vesela. Zelo sva se ujela. Ker to je lahko problem. Zadnjič sem brala, kako se na Japonskem ženske na stara leta ločijo od svojih mož, ko se upokojijo in so kar naenkrat več doma. Ne morejo jih več gledati, ker jih niso navajene. Predstavljajte si življenje ene Japonke. Ona je bila lepo doma, v miru delala tiste svoje ikebane, potem se pa kar naenkrat v hiši pojavi neki stari dedec, ki ga še pozna ne … Kaj pa ji preostane drugega kot pa spokati? (smeh)

Oddaja Bognedaj da bi crknu televizor vaju je pravzaprav izstrelila med zvezde. Na ulici in v trgovini vaju prepoznavajo in pohvalijo. A se sicer zavedata, da imata veliko oboževalcev?

Nadja: Ja, se, pravzaprav. To sicer bolj Ljubo spremlja. Včasih, ko jaz že spim, mi pride povedat, kaj je kdo napisal o oddaji ali o nama na twitterju.

Ljubo: Zanimivo je, kako mladi bolj »fanovsko« nastopajo do naju. Hočejo se fotografirati, nama povedo, da sva super. Skratka, ne čutiva te generacijske razlike med nami.

Mladi so vaju verjetno začutili zato, ker v oddaji velikokrat opozarjata prav na to, kar pesti njih.

Ljubo: Mogoče res. Mi smo sicer imeli res lepo mladost. Če si se sprl s šefom in si dal odpoved, si imel na voljo takoj tri nove službe, ne ene.

Nadja: Včasih imam zaradi tega napad svetobolja. Ves dan jočem in se sprašujem, kaj bo z mojimi otroki, z vnuki.

Ljubo: In potem se danes pritožujejo čez Tita, češ da je bil zločinec in ne vem kaj še vse. Ampak vsi ti, ki ga danes šimfajo, so se izšolali na Titov račun. No, ne izšolali, kupili so si diplome na Titov račun. Večina njih.

Kaj pa negativni komentarji?

Ljubo: Tisti, ki imajo kaj proti, so bili doslej tiho in se niso izpostavljali. So pa zagotovo tudi takšni, ki jim ne oddaja ne midva nismo všeč.

Nadja: Naju pa včasih sprašujejo neumnosti. Enkrat sva dobila vprašanje o tem, kdo nam piše scenarij. Mislim, halo? Pa kateri kreten bi lahko spisal takšen scenarij? (smeh)

Kako sta sicer zadovoljna z izborom oddaj, ki jih gledata kot komentatorja?

Ljubo: Sita sva poročil o tem, kdo je kaj ukradel, pa koliko škode je naredil, koliko tisoč evrov si je nagrabil. Res, samo še kradejo. Kar kocine se mi pokonci postavijo, ker smo to vse mi zgradili. In ker vem, kako je bilo včasih. Za delavca ni bilo nobenega problema. Vsaka tovarna je imela počitniške domove, delavec je prek podjetja dobil stanovanje ali pa možnost kredita. Danes niti služb ni. Saj tudi nam ni bilo kar vse dano, ampak v tistih časih si vsaj videl perspektivo, lahko si kaj naredil, ustvaril.

Nadja: Mladi danes tega občutka niti ne poznate. Imam sodelavko, pripravnico, pa se kdaj kaj pogovarjava na to temo in mi pravi, da je zdaj pač takšno stanje, kot je, postalo že nekaj normalnega.