V Moskvi ste kot dopisnik preživeli osem let, skupaj z ženo, ki je delala kot snemalka. Je bilo dopisništvo v Rusiji vaša prva želja ali ste morda želeli kam drugam?
Rusija me je vedno zanimala, in ko sem razmišljal, da bi bil rad dopisnik, je bila na prvem mestu. Sicer v tem pogledu nisem ekskluzivist in me zanima marsikaj, če pa bi vendarle izbiral, bi si najbolj želel tja. To se je potem tudi uresničilo. Kolegica Vlasta Jeseničnik, ki je bila v Rusiji pred mano in je zdaj spet tam, je končevala drugi mandat in se nato odpravila v Washington, jaz pa sem se prijavil na interni razpis in bil izbran.
Knjiga Pax Putina
Andrej Stopar je julija izdal knjigo Pax Putina. Kaj prinaša? »Gre za izbor predvsem radijskih komentarjev in kolumn, ki sem jih pisal za časnik Večer in MMC. Materiala je bilo zelo veliko, izbor pa je bil narejen glede na zdajšnje dogajanje v Ukrajini. Poudariti sem želel, kako močno sta Rusija in Ukrajina kljub razlikam povezani. Pri radijskih tekstih je bilo potrebnih nekaj popravkov, saj imajo drugo notranjo logiko in ritem kot časopisni članki. Knjigo bom začel predstavljati septembra, ker je izšla poleti, v času dopustov. Še na začetku leta smo na Rusijo gledali v kontekstu uspeha ali morebitnega neuspeha olimpijskih iger v Sočiju, takoj zatem pa se je pozornost preusmerila na ukrajinsko zgodbo: najprej z rusko priključitvijo Krima marca, vse do tega, kar se še zdaj dogaja v vzhodni Ukrajini.«
Ste v Rusiji kakšno stvar iz domovine posebno pogrešali?
Tisti ljudje, ki so mislili, da v Rusiji česa ni, so verjetno živeli s stereotipi in nepoznavanjem Rusije. V Moskvi je na voljo vse in v materialnem pogledu nisem pogrešal ničesar. Ko se človek poda v novo okolje, ga želi čim bolje spoznati in videti čim več novega. Bolj sem pogrešal določene ljudi, prijatelje.
Torej niste vzdihovali za orehovo potico?
Na koncu sem jo začel celo sam peči. (smeh) Morda je šlo tudi za nostalgijo, predvsem pa sem želel, da bi jo pokusili moji ruski prijatelji. Drugače je zdaj, ko sem se vrnil. Pogrešam samo mesto, ker imam Moskvo kljub njenim minusom, kot so kaos v prometu, slab zrak in ogromne razdalje, zelo rad. Pogrešam tudi prijatelje. Tam sem spoznal veliko ljudi in ti mi res manjkajo.
S kom pa ste se v Moskvi največ družili? S kolegi novinarji?
Tuje kolege sem seveda poznal, tudi veliko dopisnikov iz nekdanjih sovjetskih držav, kar prinaša novo dimenzijo, predvsem pa sem se družil z Rusi, ki niso povezani z novinarskim delom, kar je bilo zaradi raznolikosti in drugih interesov zelo zanimivo. Veliko prijateljev je bilo iz kulturno-umetniškega sveta, nekaj jih je bilo iz znanstvenih krogov, politologov, zgodovinarjev. Stike vzdržujemo in se redno slišimo po Skypu in družbenih omrežjih, se pa tudi obiskujemo in prav jutri me bodo obiskali ruski prijatelji.
So bili Rusi z vami kaj prijaznejši, ker ste Slovan?
To, da smo Slovani, je tam vedno prednost. Rusija je okolje, kjer je slovanstvo pogosto tudi stereotipno izkoriščeno. Ves čas govorijo o bratskih narodih, ampak to bratstvo je zmeraj razumljeno v kontekstu starejšega in mlajšega brata, tako da bi bilo bolje, če bi govorili o partnerskih narodih. Toda zaradi bratstva uživamo določene simpatije ali vsaj laže prebijemo led v komunikaciji. Toda nujno moraš govoriti rusko. Kot bratskemu narodu bi nam težko tolerirali neznanje ruščine, za novinarsko delo pa je sploh ključno. Mlajše generacije ljudi, sploh premožnejši, ki veliko potujejo, govorijo tuje jezike, sicer pa se brez znanja ruščine v Rusiji težko znajdeš. Težave so v komunikaciji na ulici, turisti pa imajo težave tudi s prebiranjem napisov, ki so skoraj izključno v cirilici.
Kaj bi svetovali Slovencem, ki bi radi obiskali Rusijo: je varno, če gredo na pot sami? Kako se da potovati poceni?
Glede varnosti se ne bi posebej vznemirjal, sam se nikoli nisem počutil ogroženega. Potovati poceni pa je težko. Namestitve v hotelih so drage in sobe kakovostno ne ustrezajo višini cen. Povprečnemu Slovencu se zdi Moskva zelo draga, Sankt Peterburg je sicer malce cenejši, vendar za Moskvo ne zaostaja veliko. Problem je, da je v Rusiji drago vse tisto, kar gost potrebuje: restavracije, prenočišča, vstopnine, ki so za tujce višje kot za ruske državljane … In potem se nabere.
Sta z ženo kuhala ali jedla zunaj?
Navadno sva kuhala, seveda pa sva obiskovala tudi restavracije. Osnovni obrok za dva v neki navadni restavraciji brez pijače stane vsaj 50 evrov, in govorim o obroku, ne o večerji z nekaj hodi. Vino je zelo drago, saj Rusija razen na jugu ni vinorodna dežela. Tudi kultura pitja vina ni razvita. Vodke so cenovno in kakovostno zelo različne, drage so tudi uvožene pijače.
Ali po osmih letih življenja v Rusiji prepoznate dobro vodko?
Težko bi se opredelil za velikega poznavalca, nekaj pa sem se naučil. Slovenci ne znamo piti vodke. V Rusiji je nikoli ne mešajo s sokom. Vodka se ne meša in nikoli ne pije brez hrane. Navadno jo pijejo ob hrani, kot glavno pijačo ob večerji. Steklenico vodke hranijo v zamrzovalniku, nikoli pa vanjo ne dodajajo ledu. Naročajo jo v gramih, decilitrov ne poznajo. Merice 0,3 decilitra sploh ne poznajo, in če jo naročiš, te gledajo zelo čudno. Po navadi se naroči 50 gramov, kar pomeni 0,5 decilitra, še pogosteje pa naročajo karafe po 100, 200 gramov ali več. Ali pa kar steklenico (smeh).
Kaj pa hrana, je bila dobra?
Zelo. V Moskvi najdemo restavracije z vsega sveta, zelo popularne so azijske kuhinje, na prvem mestu po priljubljenosti pa je kavkaška. Vsebuje ogromno mesa, sveže zelenjave, posebnih sirov, neke vrste pit in veliko začimb, kot so koriander, zrna granatnega jabolka, past iz orehov ... Temelj kavkaške kuhinje so nabodala, nekoliko večja kot naš ražnjič, postrežena na dolgih železnih palicah ali mečih, odvisno od restavracije. Meso je svinjsko, goveje, telečje, ogromno je mletega in ovčjega mesa. Obstaja seveda tudi tipična ruska kuhinja. Z Ukrajinci si delijo boršč, ki ga je ogromno vrst in ga vsak kuha nekoliko po svoje. Potem so tu pilmeni, pogojno podobni našim raviolom, polnjeni z mesom, pa piroške, polnjene štručke. Od zelenjave veliko uporabljajo rdečo peso, sploh v solatah. Eno osnovnih živil je tudi ajda. Priljubljene so sladkovodne ribe, čeprav brez težav dobiš tudi morske. Veliko pojedo surovih rib. Nekatere sibirske ribe se zamrznjene strgajo, tako da jeste surove ribje opilke. Uporabljajo tudi majonezo, in to v velikih količinah. Kar mi imenujemo francoska solata, je pravzaprav ruska solata. Izumil jo je sicer Francoz Lucien Olivier, ki je kuhal v Moskvi v poznem 19. stoletju. V stavbi, kjer je kuhal, je danes Gledališče sodobne drame.
Si v Sloveniji kdaj pripravite najljubšo rusko jed?
Zdaj ruskih jedi kuhava zelo malo, bolj zato, da kakšno specialiteto predstaviva slovenskim prijateljem, zmeraj pa ruskim naročim, da mi prinesejo surovo polenovko, ki se vedno pripravlja s kuhanim krompirjem in z rezinami čebule. To je sicer zelo preprosta jed, ampak meni nadvse tekne. Zelo rad imam piroške, ki se pri nas ne dobijo. Zadnjič sem se zelo razveselil, ko me je moja ruska profesorica povabila na piroške, ki jih je spekla sama.
»Ljudje običajno živijo v majhnih stanovanjih, z vso družino, več generacij skupaj. Domovi za upokojence so v Rusiji predvsem hiralnice in navada je, da Rusi sami poskrbijo za ostarele sorodnike.«
Ali Rusi poznajo Slovenijo?
Veliko Rusov danes pozna Slovenijo, je pa res, da je odstotek tistih Rusov, ki potujejo, majhen. V Slovenijo prihajajo predvsem zaradi narave in zdravilišč. Tisti, ki so jo obiskali, so nad njo navdušeni, zdi se jim sterilno čista, prekrasna, udobna, vse je dostopno, hvalijo čist zrak in lepo naravo. Ker toliko potujejo, primerjajo tudi cene, in Slovenija v primerjavi z drugimi turističnimi deželami ni najcenejša, še vedno pa je cenejša od Moskve.
Med svojim bivanjem v Moskvi ste verjetno prepotovali velik del Rusije. Kaj vas je najbolj navdušilo?
Zelo rad imam ruski sever, od Sankt Peterburga do Ladoškega in Oneškega jezera, Vologdo. Severni kraji imajo neki čar. To je stara Rusija z dobro ohranjenimi starimi mesti, samostani in cerkvami. Volga me je očarala, svoj šarm ima Sibirija. Zelo lepa je Jakutija, ki je res posebna regija, travnate razsežnosti in redek gozd ji dajejo posebno svetlobo.
Kako pa ste se privadili ruskim zimam?
Tega se navadiš. Zadnja leta zime niso bile tako ekstremne. Najnižja temperatura, ki sem jo doživel v Moskvi, je bila minus 36 stopinj, in to je bila moja prva ruska zima. Tradicionalno Rusi nosijo krzno, čeprav se je v zadnjem času celo v Moskvi pojavilo gibanje proti krznu. Človek se obleče, pomaga tudi kakšno termo perilo, najpomembnejša pa je strategija. Pri teh temperaturah se zunaj ne morete sprehajati. Veste, kam greste, in pot načrtujete tako, da ste čim manj na zraku. Dobro naštudirate linije metroja in greste na kraj sestanka po najkrajši poti. Kučma je obvezna, brez nje ne gre. Je pa to drug mraz, kot smo ga vajeni mi. Pri teh temperaturah vlaga zamrzne in je mraz suh, ne zaleze se ti v kosti. Zadnja leta pa so bile celo zime brez snega, s temperaturami okoli ničle ali malce nižje. Januar in februar sta po navadi jasna, precej obupno pa je novembra, decembra in marca: ti meseci so mračni, sivi, z nizkim zračnim tlakom, plundro, skratka depresivni.
Kakšna pa so poletja?
Zadnja leta zelo vroča, s temperaturami tudi okoli 35 stopinj ali celo več. Tudi letos, ko je pri nas vreme precej kislo, je tam zelo vroče. V okolici Moskve, predvsem v vzhodnem delu, so šotišča, ki gorijo, ko je zelo vroče in suho. Šota se zelo kadi in dim včasih doseže tudi Moskvo. Grozljiv občutek. Živiš v dimu, ne moreš odpreti oken, ni mogoče dihati.
Kako ste se prevažali po Moskvi?
Moskva ima dobro urejen sistem podzemne železnice, ki je zelo lepa, pa tudi točna. Imel sem avto, toda promet je iz leta v leto hujši. Morda se sliši banalno, toda promet je največji minus Moskve. Ko živite v velemestu in se s tem prometom ukvarjate vsak dan, vas začne ovirati. Če je le bilo mogoče, sem šel na intervjuje z metrojem, kljub kupu televizijske opreme, ki jo je bilo treba prenašati. Težava pri avtomobilih je tudi parkiranje. Če se na pot odpraviš z avtom, prav tako nikoli ne veš, kdaj boš prišel na cilj, ker se lahko zgodi kaj nepredvidenega, veliko je tudi del na cesti. Če bi se v Moskvi odpravil na pot, kot je iz središča Ljubljane do Črnuč, gotovo ne bi prispel prej kot v uri, lahko pa bi potreboval tri ali štiri ure.
Kaj pa kolesarjenje?
Kolesarjenje je čedalje bolj priljubljeno, toda ljudje kolesarijo v parkih, ki so ogromni, ni pa kolo prevozno sredstvo. Kolesarskih stez ni in vožnja po cesti je zelo nevarna. Sicer pa se stvari spreminjajo in vse več je plačljivih parkirišč, kar ljudi zelo jezi. Lani so prepovedali tudi kajenje v lokalih.
Kako pa živi povprečen Moskovčan?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora, ker so razlike med ljudmi ogromne. Elita ima ogromno denarja, velika stanovanja in razkošne avtomobile, a če niso zelo visoko v hierarhiji, pristanejo v istih prometnih zamaških kot ti. V Moskvi se ogromno gradi, infrastruktura pa temu ne more slediti. Redki izbranci, na primer nekateri visoki državni uradniki, imajo na avtomobilski strehi modre luči; drugi se jim morajo umikati ali pa lahko vozijo po posebnem pasu, kjer je ta na voljo. Za predsednika, premiera in nekatere ministre zapirajo ceste, kar v promet vnaša še dodaten kaos. Sicer pa ljudje običajno živijo v majhnih stanovanjih, z vso družino, več generacij skupaj. Domovi za upokojence so v Rusiji predvsem hiralnice in navada je, da Rusi sami poskrbijo za ostarele sorodnike. Upokojenci večinoma živijo zelo skromno. Enodružinske hiše obstajajo le v posebnih primestnih naseljih, ki jih je v okolici Moskve in drugih velikih mest zmeraj več. Tako naselja kot tudi posamezne hiše so zmeraj obdane z visokimi ograjami. Vsaj naselja, pa tudi posamezne večje hiše, imajo svoje varnostnike.
»Pogrešam samo mesto, ker imam Moskvo kljub njenim minusom, kot so kaos v prometu, slab zrak in ogromne razdalje, zelo rad. Pogrešam tudi prijatelje. Tam sem spoznal veliko ljudi in ti mi res manjkajo.«
Kako se Rusi zabavajo?
Restavracije in bari so vedno polni, tudi kulturna ponudba v Moskvi je neverjetno bogata, samo gledališč je recimo več kot sto. Toda povprečen Rus se še vedno najraje zabava doma, kar izhaja iz sovjetskih časov, ko v Moskvi z izjemo kakšne hotelske kavarne in restavracije nisi imel kam. Ostala je kultura, da nekoga povabiš domov in mu kaj skuhaš. Tudi sam imam nekaj prijateljev, s katerimi se v osmih letih nisem srečal drugje kot pri njih ali nas doma. Da te povabijo domov, je precejšnja čast in znak, da te imajo za prijatelja.
Kakšne pa so Rusinje?
Povprečna slovenska ženska, ki se oblači casual ali športno, bi bila v Rusiji videti manj urejena, celo nekoliko robustna. Rusi cenijo ženstvenost in ženska mora biti res ženska: krilca, visoke pete, da pokaže vse čare, od dekolteja do dolgih nog. So izjemno urejene v smislu manikire, ličenja, pričeske ... Če vam je blizu slovanska lepota visokih ličnic, svetlih las, modrih oči in sloke postave, so to zelo lepe ženske. Pa še nekaj je zanimivo, kar so opazile predvsem prijateljice: več je lepih žensk kot lepih moških. Ni pa to tako drastično in niso vsi Rusi trebušasti in neurejeni. Ko sem v fitnesu skrbel za svojo kondicijo, bi si ob tamkajšnjih primerkih lahko nabil kar hude komplekse, tako so natrenirani.
