Menda pripravljate novo animirano TV-serijo za otroke.
O televiziji, humorju in ustvarjanju v svetu brez emocij, empatije in solidarnosti
Drži. V glavni vlogi bo Bozo. Mimogrede, ko sem oblikoval ta lik, nisem vedel, da je to univerzalni izraz za klovna. Moj Bozo je v bistvu mali Božo, ki ne more izgovoriti Ž-ja, pa še to ime je izbrala poslušalka, ki je poklicala v eter. Takrat sem iskal lik, ki bi poudaril otroško naivnost, prikupnost in prisrčnost. Preizkušal sem različne glasove, pregledal nešteto risank in razmišljal. Na koncu sem ugotovil, da so današnje risanke brez čustev. V zlati dobi Disneyja so bili ti liki čustveno in glasovno izjemno dovršeni, najbolj vrhunski pa je Racman Jaka. Človeku, ki mu je dal glas, bi morali dati največji grammy na svetu. No, ko sem tega fantka leta 1991 plasiral na radio, so starejši ljudje hoteli govoriti z njim. Ker sem se že usmeril v satiro, je Bozo postal moteč. In sem ga umaknil. In vsakič, ko sem ga vrnil, je bilo enako. Ta lik mi je vedno znova zrušil koncept. Pri ustvarjanju oddaje Hri-Bar, ko sem prišel v stik z animatorji, sem takoj pomislil, da bi Boza obudil. In sem ugotovil, da če ga le glasovno interpretiram na radiu, sprožam spomine starejše generacije na izgubljeno otroštvo in emocije, ki so jih imeli v sebi. Sprožam spomine. Računalniško animiran Bozo pa je tisto, kar si nekoč bil. Če se prepoznaš v njem, sem zadel tvojo frekvenco v času, ko si bil star štiri, pet, šest let.
Po tej logiki bi torej morali narediti oddajo za upokojence.
Ta lik je vizualno narejen tako, da se otroci asociativno poistovetijo z njim. Tadej Fius je ustvaril animacijo, ki pristoji temu glasu, hkrati pa je z ekipo razvil program, s katerim se narisana podoba giblje kot človek, in zelo pocenil animiranje. Izdelek je primerljiv s tujino, cena pa se je znižala za stokrat. Ena epizoda bi stala nekaj tisoč evrov in tukaj sem začutil, da bi to na TVS lahko šlo skozi.
»Na programskem svetu se v petih letih programa nismo niti dotaknili. O njem se sploh nismo pogovarjali, saj svetniki niso gledali televizije, kar sem dokazal.«
Zakaj kar naenkrat otroci?
Razmišljal sem, kaj se dogaja v humorju, stand-up komediji, zabavni industriji, športu ... Na vseh nivojih pri nas in v svetu opažam vse večjo odsotnost čustev. Tudi ko je bil Monty Python vulgaren, je bilo to polno emocij! To se izgublja. Vse je sterilno. In to se dogaja od otroških let. Včasih smo preživeli otroštvo z najljubšim medvedkom. Danes morajo otroci že zelo zgodaj izbirati med ogromno količino igrač, neki trenutek jim vsiljujemo Nodija, nato Smrkce ... Nanje deluje preveč vplivov in nobenega ne absorbirajo emocionalno, ker družba ne podpira razvijanja dolgoletnih odnosov do najljubših likov, ampak jih navaja na menjanje najljubših igrač, preden do njih razvijejo globlji odnos. In tako čustvena inteligenca izginja. Če gledate današnje risanke, boste opazili neverjetno odsotnost duha. Ni presežka, ki bi otroka pritegnil z ljubeznijo namesto s trendom. Zato hočem poskusiti z Bozom. Eksperiment mogoče ne bo uspel, a delamo vse, da bi. Projekt sem predstavil, urednica Petra Počkaj je bila navdušena, cena je ugodna tudi za podhranjeni otroški program ... Če ne bo zanimanja, ga bom pa delal sam zase. Tudi to je ene vrste psihoanaliza: posnamem Boza, plačam osnovne stroške in si ga zvečer vrtim ter se pogovarjam z njim.
Radio Ga ga je po nekoliko bolj zatišnem obdobju spet v vzponu. Od kod ta nova energija?
Me veseli, da čutite to, saj delujemo premišljeno: na odsotnost čustev v slovenskem humorju smo se odzvali s tem, da v Radio Ga ga vnašamo več emocij. S klasično satiro, ki je zoprna, temačna, groteskna, a še vedno manj kot resničnost, gremo lahko le v vulgarnost. Tako nizko je padla slovenska politika. Zato smo dodali kot začimbo nove like, ki ljudi napadajo le emocionalno: to je Serpentinšek mlajši, upokojenec Rudl in še nekaj likov. Te začimbe naredijo doktrino oddaje. Če so politiki zoprni, jih postavljamo v okolje, ki je samo po sebi tako smešno, da lahko izpadejo simpatični bebci. Primer: če je Erjavec antipatičen in se po logiki, ker je prebral, da je vsak Slovenec zadolžen za 25.000 evrov, loti rubljenja dojenčkov, je to tako bizarno, da se moraš odzvati s simpatijo. Ker on to izvršuje tako resno. Bizarno situacijo osvetlimo emocionalno. Pri stand-upu se danes vse vrti okoli pričakovanega zapleta, ki pripelje do pričakovanega panča. Pri nas pa ni nikakršnega panča. Ni razpleta.
Bivšega generalnega direktorja RTVS Marka Filija ste si v etru privoščili zelo osebno, celo žaljivo.
Bil sem na sejah sveta RTV Slovenija in znano je, da sem bil odločilen glas za Filija. Plačal sem si že dopust v Egiptu, pa so me prepričali, da ga odpovem, da bom prisoten na seji. Podprl sem ga, ker je bil etično in moralno boljši od vseh drugih kandidatov. Takrat sem se odločil, da bom kot član sveta z enako odgovornostjo povedal tudi, ko kaj ne bo v redu. Na RTVS se je v času mojega svetništva dogajalo marsikaj. Zadeve, ki so skrite pred pogledi in sosedi, ne bodo prišle nikoli na dan. To je kot oddaja, za katero se porabi veliko denarja, a ni z njo nič narobe, ker je gledalci ne poznajo in je tudi pogrešati ne morejo. Ko sem videl, kaj se dogaja, sem Filija napadel v jezi.
Podoben nastavek sem začutil tudi ob izboru Nataše Pirc Musar.
Zgodba na račun Nataše Pirc Musar, pod katero se je podrla tribuna, je nekaj čisto drugega. Hotel sem jo opozoriti, da bo to edini napad, ki ga bo zdaj doživljala. Vsi napadi bodo šli ne na njeno delo, ampak na osebnost. Nanjo gledam s simpatijo.
Kakšna so pričakovanja ob menjavi generala?
Naša hiša je politična volja, program je le stranska škoda.
Pa to je grozna misel!
Drži, tako hudo je. Veliko bolje bi bilo brez programa. Vodstvo bi se počutilo bolje, politika bi bila bolj zadovoljna. Ostali bi le naročnina, 2000 zaposlenih in tviti s tremi besedami. Aksiomi. Doživel sem toliko nakladanja. Na programskem svetu se v petih letih programa nismo niti dotaknili. O njem se sploh nismo pogovarjali, saj svetniki niso gledali televizije, kar sem dokazal. V govorih kandidatov za generalnega je bilo toliko besedičenja. Ko nekdo operira z besednimi zvezami 'nekako je potrebno', 'na nek način' ali 'v vidu tega bomo poskušali', vem, da je s TV za naslednja štiri leta konec. Ko pa nekdo reče: 'lotili se bomo tega in tega, na tak način in tako', so to konkretni cilji. Nova direktorica je bila jasna, in če bo to uresničila, bo v hiši dobro zapisana. Če bodo to postale floskule, bomo pa naredili še enega Filija. Sicer pa je tudi Ljerka primerna kandidatka, čeprav jo imajo za desničarko, a po dejanjih je čista liberalka. Tudi po obnašanju. In pokazala je, da zna ustvarjati program.
Torej vi gledate televizijo?
Kot svetnik sem se poglobil v delo ljudi na RTVS. Štiri leta sem analiziral, kako narediti to hišo konkurenčno, a na višjem etičnem in moralnem nivoju, kot to delajo drugi. Tudi RTVS mora delati resničnostne šove in bizarnosti, ker moramo pritegniti množico, a hkrati moramo biti do tega procesa analitični. Jaz sem se s tem ukvarjal štiri leta, bil pa sem tako zabit, da nisem opazil, da to nikogar ne zanima. Posledica je frustriranost, hkrati pa imam v roki gradivo, ki ga je vredno pogledati. Vedno sem skakal s projekta na projekt, v čemer sem užival, kot kakšen skladatelj. Tokrat pa sem se lotil načrta za prenovo programa.
In kaj ste ugotovili?
Informativni program je sprega politike, ustvarjalcev in komentatorjev, ki le vzdržuje obstoječe stanje, namesto da bi probleme reševali. Strokovnjaki, ki jih kolobarimo, so kot ljubitelji športa, ki na domačem kavču vejo vse, v resnici pa ne veliko. Najprej bi bilo treba odloviti vse zdajšnje komentatorje. Pri vsaki temi je treba opredeliti človeka in problem, narediti analizo tega problema in opredeliti, do kdaj in kako ga bomo rešili. Ljudje pri Dnevniku ne dobijo časovne determinante. Ni problem zategniti pas, a ljudje morajo vedeti, do kdaj. Pritegniti je treba mlade strokovnjake, ki res poznajo področje, ki znajo opredeliti problem, povedati, kdo je krivec za situacijo, kako bomo problem rešili in kaj se lahko naredi v nekaj tednih, treh mesecih, pol leta. Če se to ne zgodi, greš kot garmin nazaj v preračunavanje in postaviš nov jasen plan. Hočem poznati vzrok, načrt sanacije in do kdaj bo potekala. Kdor bo naredil tak Dnevnik, je rešil vse. Politika na to seveda ne pristaja in imamo stanje, kakršno je. Stanje pacienta ohranjamo v kronični obliki. Gledalec je pacient, ki mu le ohranjamo bolezen.
»Ko nekdo operira z besednimi zvezami 'nekako je potrebno', 'na nek način' ali 'v vidu tega bomo poskušali', vem, da je s televizijo za naslednja štiri leta konec.«
Pa razvedrilo?
To je poseben projekt, ki bi ga, preden ga dam v javnost, rad predstavil novi generalni direktorici.
Kaj bi ob desetletnici Slovenije v EU rekel pokojni vaš general Guzman?
Guzman je še kot vojak svoji dragi napisal pesmico, ki bi jo lahko uporabil tudi za to priložnost, v originalu pa gre tako: 'Sam sam na straži, a tebe, ljuba, ni. Druga kitica. Sam sam na straži, a tebe, ljuba, ni. Tretja kitica. Sam sam na straži, a tebe, ljuba, ni. Četrta kitica. Prišla si.' Enako bi lahko rekel za EU: 'Sam sam na straži, a tebe, Evropa, še ni ... Zadnja kitica. Prišla si.' In to je to. Konec. Takrat se je končalo. EU je taka farsa. V ZDA imajo 50 držav, ki so si zelo podobne, razlike so le v odnosu do smrtne kazni in orožja. EU pa je še vedno družba, polna kompleksov. Šport smo vedno spremljali s kompleksom, da prekrškov nam v prid ne piskajo, ker smo majhni. To se ni spremenilo. Še vedno imamo te frustracije in nikoli ne bomo polnopravni člani. Nikoli ne bomo veliki, radi pa bi bili.
Zakaj imajo levičarji v povprečju boljši smisel za humor kot desničarji?
Ker so individualisti. Lahko imajo zelo zgrešen smisel za humor, a ga imajo, ker odločajo samostojno. Odločajo se lahko, ali bi od tega humorja kaj imeli, kaj zaslužili ali koga z njim zafrknili. Desničarji pa čakajo na mnenje nekoga, ki pa jim mnenja ne da. Desničar ne reče: 'Tole je pa smešno.' On čaka na ukaz, ali to je ali ni smešno. In ker jim odločevalci ukaza ne dajo, nimajo do humorja nobenega odnosa.
Živite na Vrhu pri Višnji Gori, blizu Grosuplja. Je to izziv ali božja kazen?
To je odrešitev. Star sem 55 let in zavestno omejujem količino informacij, ki jih absorbiram. Ne sledim novitetam, informacije, ki jih imam, pa skušam maksimalno izkoristiti. Sem parna lokomotiva, ki drvi 150 km/h, ker znam paro pretvoriti v kinetično energijo tako, da je zelo malo izgubim skozi toploto. Mlada generacija ima reaktivni pogon, ki pa jim ga vsak dan menjajo in ne razvijejo hitrosti. Jaz mladini povem, kako se razvija hitrost, oni pa me informirajo o novostih. V naravo pa sem se umaknil, ker jo razumem. Jaz 'štekam' gozd, travnik, domače živali, vonj hlevskega gnoja ... Ker je to refleksija na čase, ko sem bil sam na vrhuncu moči. Ustvarjam v refleksiji s samim sabo in v sožitju z naravo.
Kaj vas zabava?
Ne vem, ali me sploh še kaj zabava. To ni cinizem, ampak dejstvo. Ustvarjalnost pa ni zabava, ampak nuja. V naravi iščem refleksijo, da se bom zabaval. Že čez dve minuti si zapisujem misli v telefon. Ne morem se spustiti v kontemplacijo, ker mi po glavi že rojijo različni projekti. To je obsedenost. In ni nujno, da so projekti sploh dobri.