Ciuha, rojen v Trbovljah, se je po drugi svetovni vojni najprej vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer se je posvetil študiju primerjalne književnosti, umetnostne zgodovine in arheologije. Leta 1946 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je po diplomi leta 1950 opravil še specialko za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. Že v času študija je obiskal Makedonijo, kjer je odkril svet monumentalnih fresk in bizantinskega izročila. Leta 1956 je odšel v Pariz, pozneje je študijsko potoval na Vzhod, v Burmo, kjer je raziskoval vzhodnjaško in budistično filozofijo ter duhovnost. Prepotoval je še Tajsko, Kambodžo, Indonezijo, Bangladeš in Indijo. Leta 1964 je potoval po Južni Ameriki, nato se je podal še v ZDA in Mehiko. Svoja doživetja s potovanj je popisal v knjigah Potovanje v deveto deželo, Okameneli smehljaj in Pogovori s tišino. Med številnimi obiskanimi kraji mu je bil najljubši Pariz, kamor se je vedno znova vračal in se v 80. letih minulega stoletja tja tudi preselil. V francoski prestolnici se je srečal s pesnikom in likovnim kritikom Alainom Bosquetom, s čigar pomočjo se mu je pot v pariško likovno prizorišče širše odprla. Del Ciuhove biografije zajema tudi pedagoška dejavnost. Med letoma 1974 in 1978 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu, bil je gostujoči predavatelj na Zahodni michiganski univerzi, dve leti je poučeval grafiko na mednarodni grafični šoli v Benetkah, dvakrat pa je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Vedno preizkuša nove tehnike
Ciuha, ki je član Grupe 69, ustvarja na več načinov in vedno preizkuša nove tehnike. Slika na platno, papir in pleksi steklo ter ustvarja akvarele, grafiko, freske, tapiserije in mozaike, ukvarja pa se tudi s scenografijo, kostumografijo in likovno zasnovo lutk. Pobude črpa iz tradicije srednjeveškega bizantinskega slikarstva in izročila starih vzhodnih kultur, kar se v njegovih delih odraža v vzhodnjaških pismenkah, ritmičnem nizanju figur in zlatem ozadju. Z vsebinskega vidika je njegova umetnost osebno obarvana in predstavlja z ironijo prežet dialog s sodobnim svetom. Človeške napake in slabosti pogosto kritizira skozi živalske podobe, za njegovo ustvarjanje pa je značilna tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se odlikuje s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Ciuhova dela se nahajajo v najpomembnejših svetovnih umetnostnih ustanovah, predstavljal pa jih je tudi na skupinskih in več kot 300 samostojnih razstavah. Ob umetnikovi 90-letnici so veliko retrospektivno razstavo pripravili tudi v Jakopičevi galeriji. Postavitev je zajela sedem desetletij ustvarjanja umetnika, ki zase pravi, da svoje najlepše slike še ni naslikal. Ciuha je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1967 in Jakopičevo nagrado leta 1981, za leposlovno knjigo za otroke pa je bil leta 1965 nagrajen z Levstikovo nagrado.
